»En teden je v politiki zelo dolga doba!« Ta znani izrek nekdanjega laburističnega premierja Harolda Wilsona (premier je bil dvakrat: 1964–1970 in 1974–1976) pomeni, da se lahko v politiki v zelo kratkem času zgodi zelo veliko. To trenutno na svoji politični koži občuti premierka Theresa May, ki vodi manjšinsko konservativno vlado. V zadnjih sedmih dneh je morala prepričati že dva člana ožje vlade, obrambnega ministra Michaela Fallona in ministrico za mednarodni razvoj Priti Patel, da odstopita, da ju ne bi odstavila. Prvega se je morala znebiti, ker se je znašel na seznamu spolnih nadlegovalcev med politiki, druge pa, ker je vodila neke vrste zasebno zunanjo politiko, vsaj v odnosu do Izraela, ki mu je očitno še veliko bolj naklonjena, kot mu je uradna zunanja politika.
Slednjo slabo in z odmevnimi spodrsljaji vodi nekdanji londonski župan Boris Johnson. Trenutno je na udaru, ker je v Iranu zaprti britanski državljanki, ki naj bi ji hotel pomagati s svojim posredovanjem, zelo verjetno podvojil zaporno kazen. Mayeva bi ga že davno odpustila, a si tega ne upa, ker je vodilni obraz brexita.
Laburisti pripravljeni in željni oblasti
Mayeva, ki je s hazarderskim razpisom predčasnih volitev junija letos hotela utrditi svojo predbrexitsko avtoriteto, a dosegla ravno nasprotno, ker je zapravila udobno konservativno večino in se morala sprijazniti z neudobno manjšino, je zaradi odstopov dveh ministrov pod vse večjim pritiskom z vseh koncev in krajev. Vodja laburistične opozicije Jeremy Corbyn je med včerajšnjim radijskim intervjujem dejal, da je njegova stranka pripravljena in željna prevzeti oblast. Britance je spomnil na to, da vlada Mayeve pogosto izgublja ministre, pa tudi, da se izogiba parlamentu in z iskanjem proceduralnih ovir preprečuje glasovanje o predlogih opozicije. »Prav gotovo je čas, da konservativci začnejo upravljati državo ali pa se poslovijo od oblasti,« je dejal Corbyn.
Brexitsko ravnotežje
Mayeva je pod stalnim pritiskom probrexitskega tabora, ki je pred imenovanjem novih ministrov za obrambo in mednarodni razvoj odkrito zahteval, da morata biti oba navdušena za brexit, kot sta bila Fallon in Patelova. Kar tudi sta. Nova ministrica za mednarodni razvoj, ki je zamenjala Priti Patel, prvo Britanko indijskega rodu v vladi, je Penny Mordaunt, dosedanja državna sekretarka na ministrstvu za delo in pokojnine, ki je bila v referendumski kampanji o brexitu zelo opazna zagovornica odhoda iz EU. V vladi je menda tako zelo občutljivo ravnotežje med zagovorniki trdega brexita, torej takšnega brez sporazuma z EU, in zagovorniki mehkega brexita, da bi ga Mayeva, ki je bila pred referendumom proti brexitu, porušila, če ne bi Fallona ali Patelove zamenjala s probrexitskima politikoma.
Pritisk iz EU
Mayeva je tudi pod pritiskom vsega, kar sliši z evropske celine. Ni skrivnost, da številni vodilni v EU, s katero Britanija začenja že šesti krog pogajanj o brexitu (prvih pet ni obrodilo konkretnih sadov), ocenjujejo, da utegne Mayeva pasti še pred koncem leta. EU naj bi se pripravljala na dva scenarija: na zamenjavo Mayeve in na nove predčasne volitve, na katerih bi konservativce na oblasti zamenjali laburisti in Jeremy Corbyn. Prvo in drugo pa bi zelo spremenilo dinamiko brexitskih pogajanj.
