Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, ki ni bilo videti nikoli bolj razdruženo, kot je zadnje tedne, bo šele drugo žensko za vladinim krmilom dobilo veliko prej, kot je bilo predvideno (8. septembra). Zadnje, kar so Britanci pričakovali po brexitskem izidu referenduma, je, da bo manj kot tri tedne kasneje krmilo vlade prevzela ženska in kdorkoli, ki je bil proti brexitu. Prav vsi so pričakovali, da bo Camerona nasledil kolovodja brexita in najbolj znani blondinec v državi, nekdanji londonski župan Boris Johnson. Vse, kar je sledilo, je že, kot pravijo, zgodovina.
Je zgodovina izdajstev v vrhu konservativne stranke in testosteronskega obračunavanja moških, po katerem sta v bitki za krmilo konservativne stranke, ki avtomatično prinaša premierski stolček, ostali le dve ženski, ki naj bi se zanj bili vse do 8. septembra. Pa se je 53-letni državni sekretarki Andrei Leadson, v kateri so mnogi na desnem krilu konservativcev videli novo Margaret Thatcher, zareklo, da bi bila boljša premierka kot 59-letna notranja ministrica Theresa May, ker ima otroke, ki jih Mayeva nima, ker jih z možem zaradi zdravstvenih razlogov nista mogla imeti. Opravičila, ki so sledila, niso pomagala. Na koncu se je sama odpovedala kandidaturi.
Tako so konservativci na hitro dobili novo voditeljico, Britanci pa novo premierko, ki jo je v bistvu izvolilo 199 konservativnih poslancev (toliko glasov je dobila v drugem krogu volitev novega vodje stranke, ko so bili v igri še štirje kandidati), kar ima zelo veliko ljudi upravičeno za posmeh demokraciji. A to je že druga zgodba.
Trdoživa ambiciozna podeželanka
To je zgodba o ambiciozni podeželanki in duhovnikovi hčerki Theresi May, ki je v najstniških letih ob koncu tedna delala v pekarni, že v študentskih letih pa želela postati prva ženska za krmilom britanske vlade. Imela je komaj 23 let, ko jo je leta 1979 prehitela Margaret Thatcher. Mayeva je takrat zaključevala študij na oxfordski univerzi po mešanem šolanju na državnih in zasebnih šolah. Za poslanko je bila prvič izvoljena leta 1997, in sicer v devetem najbogatejšem britanskem volilnem okrožju Maidenhead, v katerem je povprečni letni zaslužek več kot 64.000 funtov (povprečni britanski letni zaslužek je 27.600 funtov). To so bile parlamentarne volitve, na katerih je Britanija doživela velik preobrat. Po skoraj osemnajstletni vladavini konservativcev je, zahvaljujoč Tonyju Blairu, prišel na oblast novi laburizem, ki je na oblasti ostal vse do leta 2010. Theresa May je morala svoje premierske ambicije postaviti na hladno za veliko let.
Leta 2005, ko so konservativci za novega vodjo izvolili Camerona, je ni bilo med kandidati za novega vodjo. Pet let kasneje, ko je Cameron moral ustanoviti koalicijsko vlado z liberalnimi demokrati, ji je dal najmanj zaželeno ministrstvo, orjaško in največje ministrstvo za notranje zadeve, ki mu radi rečejo pokopališče… političnih karier. Theresa May je bila očitno sposobnejša od vseh predhodnikov in kar nekaj predhodnic, ki so se porazgubili v anonimnost, saj je na tem položaju zdržala več kot šest let, kar ni uspelo nikomur v zadnjih šestdesetih letih.
Barviti čevlji in žilavost
Cameron, ki se mu je zelo mudilo ne samo z Downing streeta 10, ampak verjetno tudi na počitnice, je, ko je oznanil primopredajo oblasti, za Mayevo dejal, da je »močna, kompetentna in več kot sposobna poskrbeti za vodenje naše države v letih, ki so pred nami«. Drži. Kot drži, da Theresa May ni rojakov prvič resno opozorila nase z ničimer od tega, ampak s svojimi… čevlji. Čevlji, da. Rada ima barvite. Prvi par salonarjev, ki je odmeval v medijih, je spominjal na leoparda. Ti in mnogi drugi čevlji so postali njena blagovna znamka. Ko so jo v intervjuju vprašali, katere »luksuzne reči« bi vzela s seboj na odročni otok, je bila ena izmed njih dosmrtna naročnina na modno biblijo Vogue.
Z leti je njena politična blagovna znamka postala žilavost. Sedemnajst let je kot ena od maloštevilnih žensk politično preživela v vrhu konservativne stranke, v katerem je veliko pobalinskega nasilništva. Tudi do žensk. V politiki se je o njej največ govorilo, ko je leta 2002 na konservativnem kongresu dejala delegatom, ali vedo, da nekateri ljudje konservativcem rečejo »zlobna stranka« (zlobna do nebogatih). Resnica boli. Mnogi so mislili, da ji bo ta resnica škodila v bitki za premierski stolček. Drugi so mislili, da bo njenim premierskim ambicijam škodovala sladkorna bolezen (dibates mellitus vrste 1), ki so jo zdravniki odkrili leta 2012. Vsak dan si mora dati injekcijo inzulina.
Delovno kariero je začela kot bankirka, res v angleški centralni banki, ne pa v kakšni od kazinskih bank iz Cityja, iz katerih je prišla njena nekdanja tekmica Andrea Leadson. Ponekod v tujini jo površno razglašajo za novo železno lady, ki je zadnje, kar zdaj potrebujejo na vse mogoče načine razdeljeni Britanci.
Theresa May bo prej otoška Angela Merkel. Zveni odločno, tudi ko govori o brexitu, a obenem spravljivo. Mayevi je uspelo ustvariti imidž zanesljive, trezne in razsodne političarke, kar je bila po brexitu njena velika prednost pred vsemi drugimi kandidati za Cameronovega naslednika. Bila je v proevropskem taboru, vendar zelo pasivna. »Zdaj nismo več ne tisti, ki smo hoteli oditi, ne tisti, ki smo hoteli ostati, ampak smo konservativci, ki nas čaka delo,« pravi Mayeva s svojim umirjenim hladnim glasom. Delo? To naj bi bilo »iz brexita narediti zgodbo o uspehu«.
Leta 1980, pri 24 letih, se je poročila z leto mlajšim Angležem Philipom Mayem, ki je investicijski bankir. Spoznala sta se štiri leta prej, ko je bil on predsednik Oxfordske unije, svetovno znane debatne družbe, ki je v srcu oxfordske univerze in znana valilnica vladajočega razreda in političnih voditeljev. Med disko večerom, ki ga je priredilo združenje konservativcev, naj bi ju drug drugemu predstavila kasnejša pakistanska premierka Benazir Buto. Večkrat je javno obžalovala, da zaradi zdravstvenih razlogov z možem ne moreta imeti otrok. »Ves čas gledaš druge družine in vidiš nekaj, česar sam nimaš.« Mayeva je hčerka anglikanskega duhovnika in ob nedeljah redno hodi k maši. »Krščanska vera je del mene. Del tega, kar sem, in zato tudi del mojega pristopa k stvarem,« je ob priliki razložila svoj odnos do vere.
Pred prihodom na oblast govori prave reči za mnoge ljudi: »Enotnost naše stranke in vladanje v interesu vse države ni nič manj kot domoljubna dolžnost. Imeti moramo drzno, novo in pozitivno vizijo naše prihodnosti naše države, države, ki deluje ne samo za privilegirano peščico, ampak za vse nas.« To je nova boleča resnica za konservativno stranko, s katero se bo njeno desno krilo zelo težko sprijaznilo. Theresa May morda ni v pravi stranki.
