Ko sta fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner najprej za šalo krožila po cestnih krožiščih po Sloveniji, recimo okoli vinske pletenke v Novem mestu ali okoli klaviature z nepravilno razvrstitvijo tipk v Lescah, posvečeno Slavku Avseniku (stala je okrog 117.500 evrov, pri tem je občina prispevala 74.000 evrov, donatorji in sponzorji pa dobrih 40.000 evrov), sta se včasih tudi iskreno čudila. In sklenila: pojav javnih plastik v krožiščih zadnjih petnajst, dvajset let je nedvomno identifikacijska točka krajevne identitete, zato jo je treba raziskati.
Slovenija skozi krožišča
Njune naključne poti so se spremenile v organizirane, prevozila sta praktično vsa krožišča po Sloveniji, zagotovo več kot 250, jih fotografirala, nato pa jih 80 uvrstila v fotoknjigo Top lokacija; izbrala sta izstopajoče javne plastike, medtem ko sta krožišča s cvetličnimi nasadi izpustila. Niso pa javne plastike v krožiščih slovenska posebnost, tudi po Evropi čutijo potrebo, da te otoke z nečim »napolnijo«.
Četudi sta se hotela izogniti razmišljanjem o estetskih vrednostih teh postavitev in vprašanju, ali je to (dovolj) umetnost – »kako lahko sodiva in vrednotiva simbole, na katere so v določenem kraju ponosni« –, se jim vsaj posredno nista mogla. Navsezadnje zato, ker se v teh otokih znajde marsikaj, od kiparske skulpture do vrtnega palčka, pa tudi ker skulpture v krožišča postavljajo brez javnega razpisa.
»Veliko ljudi preživi veliko časa na cestah, ki so ob krožiščih ravno tako javni prostor, vendar pa otoki niso javno dostopni (razen s prekrškom) in so neizkoriščeni, dokler nekdo tja nečesa ne postavi. Ljudje čutijo potrebo, da zapolnijo ta prazni prostor,« pa razmišlja arhitektka Nika Grabnar.
Lokalni veljaki in podjetja
Kaj bo v krožišču stalo in s tem tudi označevalo krajevno identiteto, največkrat odloči župan oziroma mestni svetniki, lahko pa je pobudnik tudi lokalno društvo ali četrtna skupnost. Potem ko je župan Šenčurja obiskal Sveto deželo, je njihovo krožišče dobilo kip sv. Jurija, na Kozjanskem pa je župan daroval za vinsko prešo in oboje je blagoslovil tudi župnik. Zanimivo je tudi, da so skulpture postavljene v večino krožišč na lokalnih cestah, medtem ko jih v urbanih predelih skorajda ni, izjema so poti proti trgovskim središčem. Jaka Babnik pravi: »Ljubljana ima druge identitetne točke, ima grad, trge, kipe, medtem ko vas ob Ščavnici takšno skulpturo mnogo bolj potrebuje.«
Nedvomno imajo nekatere kiparske intervencije v krožiščih svojo vrednost; lokalne oblasti povabijo znanega umetnika in ga na skulpturo podpišejo. Bolj problematično je, če neko skulpturo prinesejo od drugje in je bila prej v drugi funkciji, kot recimo forma viva v krožišču v Luciji, ki jo sicer na tak način res vidi več ljudi. Nekatere skulpture imajo tudi obrtno-umetniško vrednost, kot cokla v Sevnici, ki jo je izdelal poklicni čevljar po naročilu svojega podjetja Kopito; za mesec dni dela je dobil mesečno plačo, avtorsko pa ga niso podpisali, čeprav je Miha Colner prepričan, da jo je naredil z istim žarom, kot kipar naredi kip.
Očitno je, da za čevljarjem stoji podjetje, ki si je krožiščni otok izposodilo (tudi) v oglaševalske namene, čeprav na coklo tudi podjetja niso podpisali. Podoben problem odpira tabletka v krožišču ob prihodu v Novo mesto: lahko sicer sporoča, da smo prišli v mesto farmacevtske industrije, hkrati pa se ve, da je izdelavo kamnite tabletke financiralo podjetje Krka. Podobno je krožišče za oglaševalski pano izkoristil Unior v Zrečah.
Včasih pa je bolj kot notranjost otokov problematično to, kar je okoli njih. »Ni najpomembneje, kaj je v krožišču, temveč v kakšno infrastrukturo in okolico je umeščeno krožišče,« meni Babnik. Colner pa dodaja: »Včasih skulpture zakrivajo pogled voznikom, vsekakor pa s krožno vožnjo dobimo 'celosten' pogled na skulpturo in v tem smislu je lahko krožišče odličen galerijski prostor.«
