Prvi krak Dolge ulice, ki se vije ob železnici med Šmartinsko cesto in Povšetovo ulico, so leta 1923 poimenovali po proletarskem aktivistu Antonu Grablovicu. Drugi krak čez Zaloško cesto so čez tri leta imenovali po objektih ob ulici Ob vojaškem oskrbovališču. Prav to ime skriva pozabljeni del vojaške zgodovine prestolnice. Ulica je bila namreč skoraj v središču kroga avstroogrskih vojašnic, ki so oklepale središče mesta, večina pa jih je bila res med središčem mesta in Zaloško cesto, začenši s šempetrsko vojašnico za šempetrsko cerkvijo.
Nato se je veriga vojaških objektov nadaljevala proti Roški s cesarsko-kraljevo domobransko vojašnico oziroma nemško k.k. Landwehr-Kaserne, kjer je domoval 27. domobranski pehotni polk. Vojaški objekti so segali vse do današnjih Novih Poljan, kjer je stala intendantska vojašnica. Te vojašnice pa so bile z mostom povezane s cesarsko garnizonsko bolnišnico, ki so jo leta 1896 zgradili na Vodmatu po načrtih vojaškega gradbenega odseka iz Gradca, in sicer kot kompleks še danes vidnih desetih objektov, ki stojijo prav ob sedanji Grablovičevi ulici. To so leta 1939 preimenovali v Ob dolenjski železnici ter jo podaljšali od Šmartinske do Povšetove. Čez dvajset let so ulico s tem imenom prenesli ob Dolenjsko cesto, celotno ulico pa leta 1959 preimenovali v Grablovičevo, ki so ji priključili tudi nekaj slepih krakov.
Časopis za delavske pravice
Anton Grablovic se je rodil leta 1864 v Ljubljani. Izučil se je za čevljarja in s tem poklicem potoval po Evropi – delal je v Innsbrucku, Zürichu in Baslu, kjer je dobro spoznal tako delavce kot delavska gibanja. Ko se je vrnil v Ljubljano, je skupaj s prijateljem Ivanom Brozovičem začel izdajati prvo socialdemokratsko glasilo Ljudski glas, kasneje še list Zoro, a sta oba časopisa hitro zamrla. Leta 1893 sta začela izdajati časopis Delavec, glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtnijskih delavcev. Domenila sta se, da se bosta cenzurirala kar sama, zato pa bo njun časopis tiskala Narodna tiskarna.
Časopis so prodajali po gostilnah in tovarnah. Uredništvo časopisa je bilo v Ljubljani, a je izhajanje potekalo gladko le nekaj mesecev, nato zaradi članka Država in cerkev časopisa ni hotela tiskati nobena slovenska tiskarna več. Zato se je uredništvo in tisk preselilo sprva v Zagreb, ko so jim tudi tam list redno cenzurirali, pa na Dunaj in v Trst. Vsebinsko si je Grablovic prizadeval za razsvetljeno delavstvo, ki se bori za svoje pravice. »Le trpoglavnost, zavrženost, malovredna samogoltnost in vlastiželjnost zamore Vas nadalje nečloveško izrabljevati in politično tlačiti — ali ne za vedno. Na Vam delavci je ležeče, da pospešite, da napoči čas, v katerem Vam ima zasijati zora slobode. Če vi le hočete, se zbudite, ter spoznate Vašo moč, vstaviti se morajo kolesa družbinskemu počenjanju,« je bilo zapisano v eni prvih številk časopisa.
Anton Grablovic pa ni bil zadovoljen le z izdajanjem aktivističnega lista. Sodeloval je tudi pri organizaciji delavskih shodov v Kamniku in shoda železničarjev v Ljubljani. Menda sta bila skupaj z Brozovičem odlična govorca, ki so jima vedno prisluhnili. Hkrati si je z ustanavljanjem mreže društev prizadeval organizirati slovenske delavce. Njegovo Splošno delavsko napredno – izobraževalno, pravovarstveno in podporno društvo se je denimo shajalo na Križevniškem trgu 2 Ljubljani. Anton Grablovic je duševno bolan umrl leta 1904 v Ljubljani.
