Vrhovčeva ulica na Taboru je ulica, na katero skoraj pol leta ne posveti sonce. Kar je napaka urbanistov iz 50. let 20. stoletja, ko so namesto enonadstropnih meščanskih hiš zgradili štirinadstropne bloke in s tem zakrili sonce. Ulica, ki poteka od Rozmanove ulice oziroma Tabora do Njegoševe ulice prav do vhoda v urgenco, je zmes starega urbanističnega planiranja iz časa po potresu in povojne socialistične vneme.
Zgodovinar, ki je kritiziral preimenovanje ulic
Ulico so poimenovali leta 1903. Župan Ivan Hribar je želel, da bi podaljšek Holzapflove ulice do Škofje ulice (današnje Rozmanove ulice) poimenovali po privržencu reformacije ter zaščitniku in podporniku slovenskih protestantskih pisateljev Ivanu Ungnadu baronu Sovneškem. Ta je kot zagret protestant ugotovil, da dežela ne bo odprtih rok sprejela protestantizma, zato je kočevsko posest in gradove na Hrvaškem podaril sinovom ter se izselil v Nemčijo. Tam je ustanovil biblični zavod oziroma tiskarno, v okviru katere je tiskal in financiral hrvaške in slovenske protestantske knjige, glavni nadzorni za slovenske knjige pa je bil Primož Trubar. Toda vse to ni bilo dovolj, da bi mestni svetniki v začetku 20. stoletja po njem poimenovali ulico. Namesto tega so se odločili, da jo poimenujejo Vrhovčeva ulica, po leto prej umrlem zgodovinarju Ivanu Vrhovcu, ki je bil prvi mestni zgodovinar. Zanimivo je, da je Ivan Vrhovec še dve leti, preden so po njem poimenovali ulico, zelo kritiziral spreminjanje imen ljubljanskih ulic. Še najbolj ga je motilo preimenovanje Slonove v Prešernovo ulico (današnjo Čopovo), saj bi raje videl, da bi po Prešernu poimenovali kakšno novo ulico. Zavzemal se je, da bi se ohranjala stara imena ulic, ker je menil, da »druga mesta čuvajo in ščitijo take starine kot drage svetinje davne minulosti«.
Na sploh mu ni bilo všeč, da so ulice poimenovali po literatih, in v svojem zadnjem spisu Dve predavanji o ljubljanskih pokopališčih zapisal, da se boji, da bo nekoč v Ljubljani tudi »Andrejčkovega Jožeta ulica ali kaj podobnega, kar bi bila v XX. stoletju velika sramota za prestolnico slovensko, da rabi take spake.« Dvajset let pozneje so šišensko Vodovodno ulico res poimenovali po Andrejčkovem Jožetu – Josipu Podmilščaku, tedaj izjemno priljubljenem pisatelju ljudskih zgodbic o vaških posebnežih.
Zatopil se je v mestne arhive
Ivan Vrhovec se je rodil leta 1853 na Poljanski cesti 46. Zgodovino in zemljepis je študiral na Dunaju, med študijem pa se je preživljal s pisanjem zgodovinskih tekstov za Mohorjevo družbo. Po študiju je postal učitelj, sprva v Sisku, nato v Mariboru in nazadnje na ljubljanski realki. Ves čas je pisal članke o najrazličnejših temah, pri tem pa ga je spodbujal Fran Levec.
Ko je tedanji župan Peter Graselli odprl mestne arhive, se je Vrhovec potopil vanje in kot prvi na podlagi arhivskih dokumentov pisal o zgodovini mesta. Leta 1885 je spisal Topografski opis Ljubljane in zgodovina mestnega zastopa v minulih stoletjih, kar je njegov mentor Levec opisal kot »pravi biser domačega zgodovinopisja«, Vrhovca pa za prvega ljubljanskega zgodovinarja. Čez eno leto je izdal še knjigo Ljubljanski meščani v minulih stoletjih, posvetil pa se je tudi raziskavam brodarjev in čolnarjev na Ljubljanici, razvoju pokopališč in zgodovini trnovske fare.
