Ko je pred leti neki otrok učiteljici dejal, da je videl črno človeško ribico, je dobil kazen zaradi nepoznavanja biologije. Tako vsaj pravi anekdota, ki nam jo je povedal Andrej Hudoklin iz novomeške enote Zavoda RS za varstvo narave. Leta 1986 so ob hidrološkem testiranju na območju reke Dobličice pri Črnomlju naleteli na prve primerke črnega močerila, torej 300 let za odkritjem njegovega belega sorodnika. Med biologi je nastala prava evforija, saj je šlo za izjemno odkritje, za vrsto, kakršne po doslej znanih podatkih ni nikjer drugje na svetu. Ob odkritju se je izkazalo, da so ljudje to nenavadno bitje videvali že prej, zlasti ob povodnjih, ko je podzemna voda živali naplavila na površje, pa niti niso vedeli, da gre za kakšno posebno vrsto.
Vsako onesnaženje je lahko usodno
»Biologi so črnega močerila sprva označili kot podvrsto človeške ribice,« pripoveduje Hudoklin. »Zadnje raziskave pa kažejo, da gre za samostojno vrsto, tudi navzven se ta vrsta drastično razlikuje od svojega belega sorodnika.« Že ime pove, da ima črn pigment, ima tudi oči, drugačno strukturo glave, rdeče škrge. Pa vendar sta si, kot ugotavljajo biologi, belokranjski beli in črni močeril bolj podobna kot beli vrsti iz Bele krajine in z Notranjskega. Po Hudoklinovih besedah je presenetljivo predvsem dejstvo, da črni močeril živi na tako majhnem območju, gre zgolj za tri kvadratne kilometre kraškega ravnika med Jelševnikom, Kanižarico in reko Dobličico.
Ker pa je življenje na tem delu Bele krajine precej pestro, tam so naselja, kmetijstvo, vinogradništvo, se lahko »vsaka neumnost hitro odrazi v kakovosti podzemne vode« in s tem tudi v življenju te tako edinstvene živalske vrste, pravi. »Ena najbolj usodnih zgodb se je zgodila leta 1990, ko je bila prav v zaledju kraškega izvira Jelševnik locirana deponija livarne Belt. Iz te deponije je v kraško podzemlje prodrla velikanska količina livarskih peskov. Tako se je ogromno težkih kovin nakopičilo v tkivu človeške ribice. Podobna zgodba se je zgodila nekaj let prej v sosednjem habitatu bele človeške ribice, gre za znano zgodbo onesnaženja reke Krupe s PCB.«
Nekoč površinska žival
V izviru Jelševnik, ki je tudi najbolj znano najdišče, je pred leti črnega močerila pogosto množično izplavljalo iz podzemlja, kar so strokovnjaki povezovali prav z močnim onesnaženjem zaledja zaradi omenjene deponije. »Kremenčev pesek, ki je izjemno agresiven, je prodiral v podzemlje in živali so iskale izhod iz teh nemogočih bivalnih razmer. Biologi so tako naleteli na več deset osebkov, ki jih je voda izplavila. Vsi so imeli zelo poškodovano povrhnjico, saj so se morali gibati po velikih nanosih agresivnega peska, ki pa je tako močan, da so se živali zastrupile in nato poginile.«
Po Hudoklinovih besedah je v zadnjem obdobju skrb vzbujajoče zlasti povečanje količine nitratov v podzemni vodi. »Vsebnost nitratov se na srečo umirja v habitatu črnega močerila, ponekod drugod, kjer živi bela človeška ribica, pa se povečuje in že presega toksični prag za živali. Tega so biologi za podzemne vode določili pri 10 miligramih na liter vode, ponekod pa že zaznavajo stalno preseženost te meje, in sicer med 10 in 20 miligrami na liter, kar lahko pomeni že bistven vpliv na to populacijo.« Mimogrede, po evropskih normativih in tudi v Sloveniji je dopustna vsebnost nitratov v pitni vodi 50 miligramov na liter.
Človeška ribica naj bi bila po Hudoklinovih besedah nekoč površinska žival, ki pa se je zaradi različnih razlogov umikala v podzemlje. Za kako veliko populacijo črnega močerila naj bi šlo na območju Bele krajine, je nemogoče ugotoviti, saj je njegov podzemni habitat silno težko dostopen. Zato skušajo biologi, ki že leta preučujejo to edinstveno dvoživko, do vsaj približnih ocen priti s pomočjo genetskih raziskav.
Črni močeril kot kazalnik zdravega okolja
Ker črni močeril živi v tako majhnem in hkrati izjemno občutljivem podzemnem habitatu, je njegovo varovanje toliko pomembnejše. Na to med drugim opozarja tudi belokranjsko društvo Proteus, ki si skupaj s strokovnjaki prizadeva za zavarovanje habitata črne človeške ribice v Beli krajini. Konec junija 2016 je društvo pristojnemu ministrstvu dalo pobudo za zavarovanje habitata. »A doslej pomembnejših premikov v zvezi s tem žal ni bilo,« pravi predsednik društva Niko Šuštarič.
V spomin in opomin našemu odnosu do okolja so pri odcepu za vas Jelševnik pri Črnomlju te dni odkrili skulpturo črnega močerila, ki jo je izdelal akademski kipar Boštjan Kavčič. Sam je bil tudi pobudnik postavitve obeležja. »Človeško ribico dojemam kot varuhinjo čiste pitne vode. In če bomo skrbeli za ribico, bomo ohranjali vodne vire in navsezadnje preživeli tudi sebe. Ribica je nekakšen kazalnik zdravega okolja. Če bo izumrla, bomo kmalu za njo tudi mi,« je prepričan.
