Ko se je stemnilo, sta v jamo skozi kamenje nekaj metrov pod površino priplavali najprej ena in takoj za njo še druga črna človeška ribica. Tako je videti na posnetku izpred nekaj dni iz opazovalnega šotora nad bruhalnikom v Jelševniku pri Črnomlju. »Seveda nas zanima, zakaj sploh pridejo iz jame. Morda zaradi prehranjevanja, morda iz radovednosti? So silno radovedne živali, z izrazitim čutom za opazovanje okolice, kjer iščejo hrano,« je v opazovalnem šotoru, opremljenem z infrardečimi kamerami, pripovedoval Gregor Aljančič iz jamskega laboratorija Tular.
Sobivanje belega in črnega proteusa
Ureditev edinega kraja, kjer je mogoče to edinstveno žival, ki ne živi nikjer drugje na svetu, opazovati v njenem naravnem okolju, je del projekta, ki so mu nadeli preprosto ime Črna človeška ribica. Na turistični domačiji Zupančič so uredili tudi infocenter z vsemi potrebnimi informacijami o črni človeški ribici in njenem podzemnem življenjskem okolju ter tako po letu in pol uradno zaključili 120.000 evrov vreden projekt, katerega glavni cilj je informirati javnost o endemitu iz Bele krajine ter ogroženosti njegovega podzemnega življenjskega okolja. Pri projektu so poleg domačije Zupančič, ki bo skrbela za infocenter, sodelovali še občina Črnomelj, Razvojno-informacijski center Bela krajina, okoljsko društvo Proteus in Zavod za varstvo narave Novo mesto.
Črno človeško ribico so v Beli krajini odkrili šele leta 1986. Nasprotno od njene bolj znane bele podvrste, o kateri je pisal že Valvasor, je črna ohranila pigment, ima krajšo glavo, krajše noge in daljše telo, ohranila je tudi oči, čeprav je najverjetneje prav tako slepa kot bela, svetlobo pa zaznava kot infrardeče valovanje skozi kožo, pojasni Aljančič.
»V zadnjih letih smo bili zelo zaskrbljeni, kaj se dogaja s to 'lokalno' populacijo črnega močerila. Pred 30 leti je namreč prišlo do hudega onesnaženja podtalnice zaradi deponije livarne Belt v vrtačah le kakih 500 metrov stran. Takrat so analize mrtvih osebkov pokazale visoko vsebnost težkih kovin, v zadnjih 20 letih pa te analize niso bile narejene. A število osebkov, ki se tu pojavljajo, vendarle kaže, da je situacija dobra,« pojasnjuje Andrej Hudoklin iz novomeške enote Zavoda za varstvo narave.
Neurejena kanalizacija in pretirano gnojenje zbujata skrb
Črnega močerila so doslej odkrili le v dvanajstih izvirih Dobličice na vsega treh do štirih kvadratnih kilometrih zahodno od Črnomlja. In nikjer drugje na svetu. »To je silno majhen habitat, zato črno človeško ribico uvrščamo med najbolj ogrožene vretenčarje v svetovnem merilu. Prav zato bi morali biti zelo pozorni na to, kaj se dogaja na površju tega plitvega krasa, kjer nekaj metrov pod njim že teče podzemna voda. Vsaka 'neumnost', ki jo storimo na površju, se zelo hitro odrazi na kakovosti podzemne vode. Ta pa je ključna ne le za obstoj proteusov, ampak tudi cele vrste drugih jamskih posebnežev, ki tu živijo, denimo jamske školjke, jamske pijavke in drugih. Človek je največja nevarnost zaradi neurejenih kanalizacijskih sistemov ter prevelike uporabe gnojil v kmetijstvu,« pravi Hudoklin. Kot dodaja Aljančič, si s črno človeško ribico delimo pitno vodo. »Kar 99 odstotkov je črpamo iz podzemlja, ki pa ga brezbrižno onesnažujemo in s tem zastrupljamo sami sebe.«
Najbolj skrb zbujajoči so nitrati, ki so po Hudoklinovih besedah za dvoživke zelo toksični že v zelo nizkih koncentracijah, do 10 miligramov na liter. »Hkrati pa nam zakonodaja za pitno vodo dovoljuje petkrat višje stopnje nitratov v podzemski vodi.« Kot pravi, se že več let trudijo doseči spremembe v zakonodaji, da bi bila ta bolj »prijazna« do podzemne favne, pogovori pa tečejo tudi s kmetijskim sektorjem, da bi končno dorekli smernice predvsem glede načina gnojenja na tem občutljivem kraškem območju.
