Današnjo Evropo načenjajo centrifugalne sile, vključno s katalonskim separatističnim gibanjem in bolj zmernim prizadevanjem za avtonomijo Lombardije in Benečije (Veneta), dveh italijanskih regij. Desni populizem je na oblasti na Madžarskem in Poljskem, na oblast bi lahko spet prišel v Avstriji. Levi populizem vlada v Grčiji, za sredinski populizem pa se zdi, da zdaj prevzema oblast v Češki republiki, kjer je tajkun in milijarder Andrej Babiš pred tem, da postane naslednji češki premier.
Očitno EU povzroča jezen odziv pri volivcih in volivkah vsega političnega spektra, kot kaže tudi ime Babiševe zmagovite stranke, Akcija nezadovoljnih državljanov. Manj očitni so temeljni vzroki za to nezadovoljstvo.
Pogosto slišimo, da je populizem neizogiben odgovor žrtev globalizacije. Toda tej trditvi oporeka velika gospodarska uspešnost Češke republike, Madžarske in Poljske. Prav tako ta razlaga ne pojasni, zakaj je katalonska kriza izbruhnila prav zdaj, ko je Španija v obdobju zelo očitnega gospodarskega okrevanja, ali, zakaj Grčija ostaja ranljiva. Medtem pa ima drug pogost grešni kozel, pritok beguncev, prepričljiv alibi: trenutno je zelo malo prosilcev za azil v državah, ki so v prvih bojnih vrstah pri napadih na migracijsko politiko EU.
Da bi ugotovili, kaj je temeljni razlog za nezadovoljstvo z Evropo, moramo preučiti že dolgo prisotno pričakovanje, da mora vodenje Evrope vedno priti iz francosko-nemškega partnerstva, ki je bilo več desetletij glavna gonilna sila evropskega združevanja. V povojnem obdobju je francoski predsednik Charles de Gaulle tesno sodeloval z zahodnonemškim kanclerjem Konradom Adenauerjem, kar se je nadaljevalo vse do 90. let, ko sta François Mitterrand in Helmut Kohl postala velika prijatelja.
Zaradi te zgodovine se je dolgo domnevalo, da se mora, če se Francija in Nemčija o nečem dogovorita, preostala Evropa s tem preprosto uskladiti. Toda med dolžniško krizo evrskega območja, ki se je začela konec leta 2009, se je moč odločanja prenesla od Francije stran, bolj k Nemčiji, tako da so številni v Evropi začeli obe veliki državi gledati kot samovoljna nasilneža. V anketah sta Francija in Nemčija precej nizko pri ocenah drugih Evropejcev o tem, koliko jima zaupajo.
Merklova nedvomno prinaša polarizacijo. Pred septembrom 2015 so mnogi Evropejci menili, da je preveč zavezana varčevalni politiki, ki je zaostrila krizo evrskega območja. Nato je dala človeški evropski odgovor na begunsko krizo, za kar so jo pohvalili nekdanji kritiki, a obsodili populisti in drugi evroskeptični nacionalisti, še posebej v Veliki Britaniji, Franciji in srednji Evropi. Zdaj jo populisti krivijo ne le za begunce, ampak tudi za terorizem.
Podobno si tudi Macron v srednji in vzhodni Evropi ni naredil nobene usluge. Njegova kritika direktive o napotenih delavcih – ki v zahodni Evropi delavcem iz drugih delov EU omogoča, da delajo za manjšo plačo in manjši davek na prihodek – ga je v nekaterih državah postavila v vlogo malopridneža, ki je skoraj hujši od Merklove.
Med krizo evrskega območja so številni grški, italijanski in španski politiki videli v Franciji protiutež Nemčiji. Mislili so, da Francija lahko ublaži nemško priganjanje k zategovanje pasu in da se zavzema za več investicij v javnem sektorju. Toda šlo je za utvaro in napačno razumevanje vloge, ki jo ima Francija v francosko-nemškem partnerstvu. Po tradicionalni delitvi dela Francija zagotavlja varnost in omogoča, da se moč Evrope kaže v drugih delih sveta, medtem ko Nemčija doma nadzoruje finance in gospodarstvo.
Ko se je po ruski aneksiji Krima leta 2014 Evropa soočila z varnostnim izzivom, je francosko-nemški motor razmeroma dobro deloval. Toda kritiki EU ne marajo ideje o koordinirani zunanji politiki nič bolj od ideje o proračunski in monetarni disciplini, ki bi bili vsiljeni sredi recesije.
Toda četudi je francosko-nemško partnerstvo tarča kritik, je njegova vloga še pomembnejša po odločitvi Velike Britanije, da zapusti EU. Pred referendumom o brexitu leta 2016 jih je veliko na obrobju EU v Veliki Britaniji videlo zaščito pred francoskim dirigizmom in nemško oblastiželjnostjo. Zdaj pa je Velika Britanija, ko se pogaja o izstopu iz EU, Nemčiji in Franciji prepuščena na milost in nemilost.
Časopisne fotografije o obisku britanske premierke Therese May v Bruslju 20. oktobra so bile zgovorne, ker so spominjale na vrh EU novembra 2011, ko sta Merklova in nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy pred italijanskim premierjem Silviem Berlusconijem zavijala z očmi. Nekaj tednov pozneje je Berlusconi odstopil.
Če pogledamo v prihodnost, morata Francija in Nemčija nujno razviti skupno vizijo, ki bo presegla njuni nacionalni politiki in dala program za pravo reformo EU. Obstaja že določeno soglasje glede potrebe po koordinaciji na področju obrambe in davčne harmonizacije. Toda to ni dovolj. Francija in Nemčija morata odgovoriti še na številna druga vprašanja, in sicer v zvezi s proračunsko centralizacijo, prestrukturiranjem državnih dolgov in drugimi pomembnimi vprašanji.
In ne glede na to, ali Franciji in Nemčiji uspe priti do skupnih stališč glede določenih področij, morajo biti vsa področja odprta za pogajanja, ki se jih lahko udeležijo druge države članice EU. Preostali del Evrope mora imeti občutek, da ima svoj prostor za pogajalsko mizo. To bi lahko dosegli tudi z nedavnim Macronovim predlogom, da bi bila kandidatna lista za evropski parlament na ravni Unije, prav tako z institucionalnim mehanizmom, ki bi evropskim regijam in evropskim mestom zagotovil določeno vlogo, tako da evropski svet ne bi bil rezerviran samo za države članice.
Seveda se EU lahko še naprej razvija, a pod pogojem, da se osvobodi sebičnih in omejenih francoskih in nemških prioritet. Tisto, kar potrebuje Evropa zdaj, ni trdno jedro, ampak dobro premišljena usmeritev.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton (New Jersey, ZDA). Veliko se posveča nemški gospodarski zgodovini in globalizaciji. Je soavtor knjige Evro in bitka idej.
