V zgodovini imajo posmrtne maske zelo dolgo tradicijo, videl sem jih nekaj še iz predrenesančnega obdobja, dejstvo pa je, da so jih vedno dobivali tisti, ki so v družbi nekaj pomenili. Moje maske so izdelane po klasičnem postopku, z mavcem, danes je seveda pristopov mnogo. Vedno pa je treba postopek izdelave premišljeno izpeljati, drugače hitro nastanejo poškodbe. Ko so odlivali posmrtno masko Riharda Jakopiča, kar mi je razlagal profesor Kalin, so imeli veliko težav, ker ni hotela z obraza z brki in brado, in so potem preizkušali številne postopke.
Mavec nanesem na površino glave in roke, in pri tem uporabim tudi nekatere trike. Lobanja je okrogla, in ko pridem s formo do zatilja, se maske ne da več izvleči. Zato za zadnji del izdelam tanjšo plast forme, ki jo potem samo razlomim in se jo da sneti. Na ta problem sem naletel že pri svoji prvi maski, na podlagi napak in spoznanj pa sem potem postopek izboljšal.
Prvo posmrtno masko ste izdelali leta 1963 in jih odlivate še danes. Koliko ste jih naredili doslej?Precej, natančnega spiska nimam, približno – nekaj manj kot dvesto. Nisem jih štel, ker sem jih po navadi izdeloval, ko so se name s to prošnjo obrnili znanci ali prijatelji. Te maske so potem odnesli in jih zdaj hranijo pri sebi, nekaj pa jih je ostalo tudi v mojem ateljeju. Ena od teh je maska Leona Štuklja, ki sem jo pripravljal po naročilu Olimpijskega komiteja Slovenije, a je potem zaradi zdravstvenih težav nisem dokončal, bo pa zdaj na ogled na razstavi. V Štukljevem primeru sem imel dobre možnosti za delo, ker sem masko lahko odlil v secirnici. Drugače pa je to problem, kajti trupla so po navadi že v mrliških vežicah, kjer so tudi svojci, in da vse skupaj izpeljem dostojanstveno, svoje delo opravim pretežno ponoči.
Čemu vas sploh zanima posmrtna maska?Nič posebnega ni zadaj, te maske me zanimajo, ker mi služijo pri izdelavi portretov. Portret Franca Ksaverja Meška sem delal na podlagi posmrtne maske, ker sem s tem dobil realen proporc obraza, čeprav maska sama po sebi ni ravno bistvena za dober portret. Kar pa se tiče nekaterih podatkov, so te maske zelo zanimive, saj človeka nekako razgrnejo: dobiš njegov točen profil, pokažejo se posebnosti. Recimo, pri Leonu Štuklju se vidi, da je bil v življenju asket. Kljub stotim letom je imel roko brez vsakršnih deformacij. Sčasoma sem ugotovil, da roka skoraj več pokaže in pove o človeku kot obraz. Vsi ti podatki so zanimivi, ker so dosledni, imaš dokaz, da v naravi ni simetrije.
Je izdelava posmrtnih mask umetnost ali zgolj obrt?V prvi vrsti je to spomin na pokojnika, potem pa je odvisno od tega, kako na to gledaš: nekaj vseeno ostane. Resda pri sami izdelavi maske ni kakega ustvarjalstva, so pa, kot že rečeno, podatki, ki mi kot kiparju portretistu pridejo prav.
