»Pravica« do samoodločbe

Masud Barzani je včeraj sporočil, da v sredo nepreklicno odstopa s položaja. Barzani je zadnjih dvanajst let predsednik iraških Kurdov. Med njimi je njegova družina pustila globok politični pečat, ki seže daleč v zgodovino z bojem za pravice iraških Kurdov, ki nikoli ni bil daleč od ideje o samostojni državi – Barzanijev oče Mula Mustafa jo je leta 1946 za kratek čas celo uresničil. Tudi Masud Barzani je desetletja dolgo krmaril med interesi Bagdada, sosed in velesil ter krepil avtonomijo regije, po zadnji uspešni operaciji kurdskih pešmerg, ko so skupaj z zahodnimi zavezniki pregnali Islamsko državo, pa začutil, da je morda prišel zgodovinski trenutek. Vendar se je grdo uštel. 25. septembra je na posvetovalnem referendumu o osamosvojitvi iraškega Kurdistana za neodvisnost glasovalo 92,7 odstotka Kurdov ob 72,8-odstotni udeležbi. Ko je hotel voljo ljudi v dialogu z Bagdadom uresničiti, pa je bil iraški Kurdistan v samo mesecu dni deležen sovražnih groženj in pretečih dejanj Turčije, Irana in iraške vlade, notranjih političnih razkolov, ignorance tujine z izjemo Izraela, na koncu pa ofenzive iraške vojske, ki se je sprehodila do Kirkuka in za Kurde ekonomsko nepogrešljivih naftnih polj. Ideja samostojnosti, ki je tlela desetletja, je doživela polom, ki je Barzanija prisilil v odstop, pravica do samoodločbe gor ali dol. V sredo ne bo več predsednik.