Slovenija-Hrvaška: Iskanje izhoda iz absurda

Če podrobno pogledamo izjave, ki so o mejnem vprašanju oziroma arbitraži včeraj prihajale iz Zagreba in Ljubljane, je mogoče ugotoviti, da se uradno ni spremenilo čisto nič. Hrvaški premier Plenković vztraja pri zavračanju arbitražne razsodbe in pravi, da je mejno vprašanje za Zagreb odprto, slovenski premier Cerar pa nasprotno ne vidi nobene možnosti za pogovore mimo tega, kako arbitražno odločbo uresničiti. Absurdnost situacije, v katero je pripeljala politična trmoglavost na obeh straneh, se tako nadaljuje in Zagreb še naprej zavrača zanj relativno ugodno razsodbo, uradna Ljubljana pa jo brani tako odločno, kot da je res uresničila vse njene želje vključno s politično oportuno ustvarjenim in nato politično oportuno pozabljenim »vitalnim interesom« ozemeljskega stika z odprtim morjem. Tudi novo pogojevanje (članstva Hrvaške v OECD) celo zmanjšuje možnost obrata pri Hrvatih, ki zato v razsodbi vidijo večjega hudiča, kot zanje v resnici je, in otežuje javnomnenjski obrat. Predsedniku odbora za obrambo v državnem zboru je uspelo položaj pripeljati do viška absurda z namero, da bi na zaprti seji ugotavljali pripravljenost Slovenske vojske na posredovanje ob morebitnih konfliktih ob implementaciji arbitražnega sporazuma – tega istega sporazuma, ki ga je vodja njegove stranke SDS Janez Janša od vseh izpostavljenih politikov še najresneje kritiziral. Skoraj popoln bojkot seje pošilja pomirljivo sporočilo sosedom, čeprav je že tudi posledica predvolilnih preračunavanj in dajanja lekcije parlamentarnemu podmladku, pri čemer je šla vlada tako daleč, da se je sejo odločila bojkotirati kar s sklepom ter se tako tudi odločila pozabiti, katera veja oblasti je v parlamentarni demokraciji dolžna odgovarjati kateri ne glede na to, kaj si o katerem poslancu misli.