Mrož fest je vsebinski in konceptualni naslednik nekdanjega Noise festivala, ki je potekal v aprilu med letoma 2001 in 2013, leta 2015 pa se je prestavil v jesen in preimenoval po pokojnem nosilnem hrbtu organizacijske ekipe Primožu Cerkveniku - Mrožu. Mrož velja za eno osrednjih figur alternativnega hrupa pri nas. Loteval se ga je z mero humorja in ga vpenjal v avantgardni performans. Znana sta njegova paradoksalna nosilca zvoka – lesena vinilna plošča in lesena zgoščenka – ter skladba Sekunda, ki traja natančno eno sekundo. Nastopal je v različnih sestavih in uporabljal raznovrstne naprave, med njimi mešalec betona, ki ga ob neki priložnosti ni mogel priklopiti na električno omrežje prireditvenega prostora.
Letošnji program Mrož festa je v dveh dneh namesto napovedanih desetih ponudil osem projektov – pet domačih in tri iz Avstrije. Iz opravičljivih razlogov so manjkali predvsem tradicionalni gosti in dolgoletni prijatelji festivala iz Češke, ki so leta 2014, ko se je poslovil Mrož, organizirali posebno edicijo festivala v Brnu.
Hrup lahko zavzema različne inkarnacije, letošnji program je temeljil na klasični elektronski različici. Dvojec B10K (Simon Bergoč, Miha Vlaj), ki je oktobra objavil album dvosed, je s filigranskim obvladovanjem potenciometrov, naredi-sam oscilatorjev, filtrov in lo-fi efektov postregel z eno bolj dinamičnih in vsebinsko dodelanih predstavitev festivala. Avstrijca, ki sta nastopila že na junijskem ZNFI v Trbovljah, sta se naslonila na zvočni zid, značilno prasnov vaj v hrupu: Bruising Pattern je ubral hitrejši tempo, ki ga je tu in tam sunkovito upočasnil, Feuersalamander auf Marzipan pa je preplezal grobe, temačne in dramatične smeri. Neo-Cymex, ki ustvarja tudi kot vokalist velenjske zasedbe NakaJima in je aprila izdal družbeno angažiran ambientalni zvočni zapis Depatterning 1.0, se je podal v utesnjujoča prostranstva drona. Starosti Matjaž Galičič in Miha Novak, ki delujeta po imenom Sist En 343, sta v svojem značilnem slogu pričarala klavstrofobijo nuklearne apokalipse, ki sta jo spretno stopila z nežnejšo ritmiko in vložki, ki so spominjali na valovanje morja, s čimer sta brezhibno prestopila iz tesnobe v olajšanje in pomiritev.
Letos se je premierno predstavila večletna simpatizerka festivala Morče (Maša Močnik) s krajšo meditacijo na ozadju belega šuma, pri kateri je uporabila posnetke karizmatičnega oglašanja morskih prašičkov. Njihov razpon, ki sega od visokofrekvenčnega čebljanja do basovskega mrmranja, že brez dodatne obdelave zveni kot iz drugega sveta in kot tak sovpada z estetiko noiserskih praks. Oglašanje živali, med njimi tudi mrožev, nas opominja na bogastvo organskega zvočnega sveta, ki v srži ne zaostaja za zvočnimi teksturami, ki so značilne za elektronske in druge naprave. Spoj med animalnim in umetnim je osvojila tudi Kikiriki (Nina Farič) s strojenjem paritvenih pesmi divjadi in poljudnoznanstvenih prispevkov o lovu, s čimer je tematizirala »lov na zvoke«, ki velja za eno temeljnih intenc hrupnih godb.
