Kdor je zjutraj hodil po Tivolski cesti proti središču mesta, je na križišču, kjer se Dunajska cesta prelevi v Slovensko, ugledal nepregledno množico ljudi v športni opravi. Eni so že zavzeto tekli in se borili z uro v dirki na deset kilometrov, drugi so šele počasi hodili proti startu ter tu in tam naredili kakšen poskok, malo razgibali mišice, preden so se podali na 21 ali 42 kilometrov dolgo pot po glavnem mestu.
Ljubljana je bila kot mravljišče. Pridne mravljice so bili tekači, ki so se udeležili 22. maratona, na različnih progah je teklo več kot 28.000 ljudi. Enega od vrhuncev je ob 10.30 označila startna pištola – začela sta se maraton in polmaraton. V prvih vrstah je bilo 15 povabljenih tekačev in tekačic iz tujine. Letos si organizatorji niso privoščili takšnega spodrsljaja kot lani, ko so najboljši tekli osemsto metrov dlje, s čimer je rekord maratona splaval po Ljubljanici.
Tekači v košarkarski opravi
Toda rekord tudi letos ni padel. Tokrat za to niso bili krivi organizatorji, ampak vreme. Temperatura zraka je bila tekačem prijazna, ne pa tudi veter. Tako je pihal, da so zastave na Trgu republike vihrale precej močneje kot ob odpovedi skakalnih tekem v Planici. Sunki vetra so premikali zaščitne ograje in jih nekaj tudi podrli. »Tole je naredil veter,« pa je z otožnim pogledom dejal eden od Adidasovih uslužbencev, ko je s tal pobiral dele šotora, v katerem bi moral izvajati promocijske aktivnosti.
Podobne volje so bili na startu kenijski tekači, ki so se namenili postaviti rekord in zaslužiti maksimalno denarno nagrado. Ena od njihovih kolegic, ki je tekla na 21 kilometrov, je bila kljub temu prepričana, da jim bo uspelo, kajti na startu so bili sijajni tekači z osebnimi rekordi daleč pod mejo 2:08:19, kolikor še vedno znaša rekord. Toda napoved se ni uresničila, zmagovalec Marius Kimutai je v cilj pritekel s časom 2:08:33. Ker so bili nekateri tekači izmučeni, je imela kar nekaj dela zdravstvena služba, še posebno na očeh je bil tekač, ki se je zgrudil na Dunajski cesti, medtem ko so najhitrejšega slovenskega maratonca Mitja Krevsa iz cilja odnesli na nosilih. Rekordnega dosežka ni bilo niti v ženski konkurenci.
Toda na ljubljanskem maratonu niso v ospredju le najboljši, ampak na tej prireditvi velja rek, da je najbolj pomembno sodelovati in se razgibati. Med tisočimi, ki so s tem motivom tekli po ljubljanskih ulicah, je bila skupina fantov, ki so se oblekli v košarkarske drese in tekli z žogami v rokah, da bi tako spomnili, kakšen uspeh je nedavno dosegla košarkarska reprezentanca. Medtem ko so bili navijači ob progi glasni, sta si dva tekača na telo privezala balona, nekateri drugi so imeli bolj ali manj izvirne drese, ki so oznanjali, od kod prihajajo.
Tudi Peter Samsa in Danijel Kirjakovič, ki sta brez večjih težav zmogla 21-kilometrsko razdaljo. Bila sta del okoli 20-članske ekipe Športnega društva Lama Dekani, torej športne sekcije v podjetju, ki večkrat na leto za zaposlene organizira udeležbo na tekih. »Sva s Krasa, zato sva vetra vajena. Tu sva predvsem zaradi zabave. Rada tečeva. Tek je idealen za prevetritev glave. Sicer sva računala na boljši rezultat, a to ni tako pomembno,« je dejal Peter Samsa, medtem ko ga je Danijel Kirjakovič dopolnil, ko je dejal, da je veter pihal v sunkih, zato so tekači težje razvili višjo hitrost. »Toda še precej težje je bilo pred leti, ko je padal sneg,« je dejal.
Nekateri se zgrudijo med čakanjem na garderobo
Potem ko so tekači prišli v cilj, je bilo pomembno, da so se okrepčali. Za razdeljevanje hrane in vode je skrbelo 55 ljudi, od tega 36 dijakov medicinske srednje šole. »Tekači dobijo juho, čaj, pomaranče, banane, piškote, čokoladne ploščice…« je naštevala Marina Kovač, ki od vsega začetka, ko je po ljubljanskih ulicah teklo le šesto tekačev, vodi ekipo za prehrano. Ob njej je na nove goste čakala Maja Somer, upokojenka, zadolžena za razdeljevanje juhe. »Všeč mi je, ker imam stik z ljudmi. Tako kot sem včasih, ko sem delala v vrtcu, spodbujala otroke, naj jedo, to počnem zdaj. Nekateri gredo že mimo mene, nato jim povem, kako je dobra juha, in jo vzamejo,« je povedala. Pri tem delu uživa in namerava kot razdeljevalka hrane na ljubljanskem maratonu sodelovati tudi v prihodnjih letih. »To bom počela, dokler bom živa,« je dejala.
Tekači so se okrepčali na Trgu republike, le nekaj metrov stran pa so oddali torbe, ki so jih dobili ob prijavi, da so na varnem počakale na konec teka. »Gneča je največja, ko tekači na 10 kilometrov končajo tek in želijo dobiti nazaj svoje stvari, istočasno pa tisti, ki tečejo na 21 in 42 kilometrov, želijo oddati garderobo,« je pojasnil vodja tega dela organizacije Vjekoslav Job, ki opaža, da ljudje včasih niso dovolj pozorni, s kakšnim namenom je določen šotor postavljen. »Nekateri čakajo in čakajo v vrsti, ker mislijo, da bodo dobili kaj zastonj, garderobe pa sploh ne oddajo. Ali pa nekdo pride z napačno številko, pregledamo vse torbe in potem ugotovi, da garderobe sploh ni oddal,« je dejal in dodal, da se nekateri med čakanjem zgrudijo. »Do cilja še pridejo, ko se jim telo umiri, pa jih zmanjka.«
