Odprtje letošnjega jihlavskega festivala je potekalo v znamenju parlamentarnih volitev, ki so na Češkem potekale minuli teden. Organizatorji prireditve – z gledališkim režiserjem Jiříjem Havelko na čelu – so si ga zamislili kot parodijo resničnosti, ki bo nastopila po tem, ko bo vlado sestavil zmagovalec, populist Andrej Babiš s svojo stranko Ano. Zaradi njegovega milijardnega premoženja (Babiš je drugi najbogatejši Čeh), nastrojenosti proti priseljencem in dejstva, da ima v lasti dobršen del največjih medijev v državi, so ga nekateri mediji poimenovali kar »češki Trump«. Njemu na čast je bilo odprtje tako uprizorjeno kot češki nacistični shod, ker pa so to organizatorji napovedali že pred festivalom, se nekaj časa sploh ni vedelo, ali bo glavni medijski partner festivala, češka nacionalna televizija, odprtje sploh prenašala ali ne.
Kako priti k sebi po volitvah
Medtem ko so se pod sloganom »Češka radost« v ozadju odra vrteli idilični prizori svetlolasih čeških nuklearnih družin, so med odprtjem napoved filmskega programa pospremili z igranimi točkami: »kako opraviti s prevratniškimi elementi« (odgovor: s pestmi ali orožjem, skratka, »z bolečino in obupom, kot se to dela po češko«); kaj je »pravi, pošteni češki način življenja« (poplesovanje v folklornih opravah, tradicionalna moškost in nadlegovanje žensk) ter slavnostnim prihodom princa Venčeslava. Če se tovrstna parodija sliši kot nekaj iz prejšnjega stoletja, potem v Jihlavi sporočila na volilnih plakatih, ki so ostali še od prejšnjega tedna, pričajo o tem, da je še kako relevantna tudi za današnji čas.
Kakor koli, če verjamemo direktorju festivala, Mareku Hovorki, je festival v Jihlavi idealno povolilno pribežališče. »Vsi si bomo opomogli, ne glede na to, ali svojo žalost utapljamo v pivu ali pa še vedno žalujemo.« In res, festival je z odličnim filmom postregel že takoj na začetku: z Les Dépossédés (Brez vsega) kanadskega režiserja Mathieuja Roya, triurnim dokumentarnim agrikulturnim trilerjem, v katerem so posnetki kmetovalcev po svetu in intervjuji z ljudmi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s kmetijstvom, nanizani brez komentarja – saj so dovolj močni, da govorijo sami zase. Uvodoma smo priča nizu statičnih posnetkov afriških obdelovalcev polj, ki hrano pridelujejo vse življenje, sami pa živijo v lakoti, ker njihove države vse izvozijo drugam; naslednji je predstavnik svetovne trgovinske agencije za stike z javnostmi, ki udobno nameščen v poslopju v Ženevi, ki ga krasijo vodnjaki v neoklasicističnem slogu, razloži, da ima trgovina svoja pravila, prosti trg pa ne krepi le gospodarstva, temveč tudi duha. »Kmetijstvo pa je občutljiva tema tako ali tako praktično v vsaki državi.«
Ohranjanje suženjstva
Morda je v nekaterih državah vseeno bolj občutljiva kot v drugih – Brez vsega je odličen odgovor vsakomur, ki se je že kdaj v življenju vprašal, zakaj revnejše države kar naprej »zaostajajo«; je uvod v politično ekonomijo, podkrepljeno s prvoosebnimi pričevanji. Odličen primer je bombažna industrija, ki je še danes tesno povezana s suženjstvom – le da se temu zdaj reče »pravila trgovanja«: cvetenje industrije na severu Anglije v 19. stoletju je bilo močno odvisno od bombaža, ki so ga pridelali ameriški sužnji, ko pa se je pridelava zaradi državljanske vojne ustavila, je Velika Britanija v izvoz bombaža prisilila Indijo – čeprav je ta do tedaj izvažala oblačila, ne pa surovine. Podobno kot v Egiptu so to dosegli z nevzdržnim višanjem davkov na kmetijska zemljišča, ki niso pridelovala in izvažala bombaža; s takšnimi ukrepi je v Indiji naglo padla pridelava hrane, državo pa so začele pestiti lakota, revščina in visoka smrtnost.
Danes podobno nalogo opravljajo ekonomske politike, ki jih določajo velesile. »Današnje kmetijstvo je na steroidih,« reče eden izmed govorcev v filmu – pridelava je maksimirana, vendar uničujoča za okolje. Še en primer: ker je v Indiji po letih in letih intenzivnega kmetovanja in škropljenja s kemičnimi strupi prst povsem nerodovitna in neprimerna za pridelavo hrane, je tarča korporacij iz ZDA, Kitajske in Indije danes Afrika. Les Dépossédés, ki je poln takšnih in podobnih strašljivih pričevanj z vsega sveta, je eden izmed tistih filmov, ob katerih se spet jasno zavemo, da še malo ni vseeno, od kod prihaja hrana, ki jo kupimo, ali na kakšen način je pridelana, pa tudi, kako zelo nujno je spremeniti trenutni sistem pridelave hrane, ki je škodljiv za naravo, živali in ljudi – razen za peščico.
