Z ekipo sem več let spremljal vzpon nacionalističnih (in neonacističnih) gibanj v različnih evropskih državah in mestih. Snemali smo v Berlinu, Londonu, Poznanju, Varšavi, Kijevu in drugje. V Varšavi smo bili leta 2013, 13. novembra, ko je v mestu vsako leto pohod v počastitev poljske neodvisnosti. Gre za dogodek nacionalnega pomena, vendar je v zadnjem času postal priložnost za nacionalistične demonstracije. Med desničarskimi izgredi so neonacisti napadli tudi skvot, v katerem imajo pribežališče priseljenci, revne družine in brezdomci.
Kako bi primerjali takšna gibanja v različnih mestih?V Nemčiji imajo proti nacionalističnim in neonacističnim gibanjem zelo močan odpor. Ljudje so tam aktivnejši. Če neonacisti organizirajo pohod po ulicah, se mladi ljudje – pa tudi starejši – pogosto odpravijo na ulice, da bi jih ustavili. Usedejo se na cesto, da bi jim zaprli pot. Če jih policija premakne, se usedejo spet in spet in spet. Ljudje na ulicah kričijo: »Nazi Raus!« V državah, kot je Poljska, pa družba v nekem smislu spi – ne zavedajo se pomena tega, kaj se dogaja.
Kaj je po vašem mnenju razlog, da se takšna gibanja povsod po Evropi pojavljajo ravno zdaj? Gre za posledice finančne krize ali tudi za kaj drugega?Prav ti vzroki so razlog, zakaj sem projekt opustil. Ugotovil sem namreč, da se razlogi po državah preveč razlikujejo. Na Poljskem in v Ukrajini gre celo za povsem nasprotni stvari. Ne morem niti reči, da bi lahko vse skupaj pripisal posledicam finančne krize. Morda je ta takšna gibanja res spodbudila, a v osnovi so razlogi odvisni od zgodovine vsake države in njihove povezanosti z evropsko zgodovino. Nočem odgovarjati bolj natančno, vse skupaj je preveč zapleteno. Takšno zmes težav je težko prikazati v enem samem filmu, še manj pa v intervjuju.
Za posnetke, ki so nastali v Varšavi, ste se vendarle odločili, da jih uporabite v filmu.Ostali so z menoj, nisem mogel nehati misliti nanje. Kontekst je zelo preprost: vse se zgodi se v središču Varšave, kjer vladajo zelo hude težave, saj ljudje zaradi privatizacije ostajajo brez svojih domov. Nepremičnine vračajo tistim, ki so jim jih odvzeli v času komunizma, vendar je zdaj položaj bolj zapleten in se pogosto slabo konča. Ljudje ostajajo brez stanovanj, zato se pogosto zatečejo v skvot – to se zgodi tudi v našem filmu. Posneli smo pol ure, ko so neonacisti, ki so jih napadli, lahko počeli, kar so hoteli, saj je policija z odzivom odlašala. Na obrazih so nosili maske, videl si lahko le usta in oči. Ko se s temi očmi spogledaš, to pove več, kot bi lahko besede ali politični koncepti.
Kakšni so bili odzivi gledalcev na film?Film jih je zelo ganil, nekateri so jokali. Med gledalci so bili tudi Varšavčani, ki so na tak način sami izgubili stanovanje. K meni je pristopila gospa, ki mi je povedala, da se ravno zdaj bojuje, da bi se lahko vrnila v stanovanje, ki so ji ga s privatizacijo odvzeli in jo iz njega prisilno izselili. To me je ganilo, saj sem si ta del zgodbe izmislil, ta dogodek pa dokazuje, da je v nekem smislu resničen. Dokumentarni del filma smo posneli leta 2013, torej pred skoraj petimi leti, vendar se tedanje dogajanje odraža v današnji politični situaciji.
Običajno so festival v Varšavi odprli filmi bolj mednarodno uveljavljenih režiserjev. Ali letošnjo odločitev za vaš film poleg priznanja filmu vidite tudi kot političen komentar?Umetnost ima samosvoja merila, ki niso odvisna od politike. Tudi kolikor poznam festivalsko komisijo, se ti osredotočajo na umetniško vrednost del. Je pa res, da je umetnost v določenih okoljih bolj pomenljiva in relevantna kot v drugih. Tako je tudi v našem primeru. Film bodo bolj razumeli ljudje, ki nekaj vedo o trenutnem dogajanju v Varšavi. Po drugi strani trenutno dogajanje na Poljskem ni nobena izjema. Po snemanju v različnih evropskih mestih lahko z gotovostjo rečem, da gre za zelo hud problem, ki je navzoč vsepovsod.
Letošnji festival je gotovo najbolj zaznamoval tragični samozažig državljana pred Palačo kulture. Kako dogodek v luči siceršnjega političnega dogajanja vidite vi?Kar se je zgodilo, me je zelo pretreslo, vendar na žalost nisem presenečen. Ljudje na Poljskem so obupani, in ko si obupan, se včasih zdi, da so ostale le še skrajne možnosti. Pomembno je vedeti, da je samozažig oblika protesta proti zatiralskim režimom, ki ima pri nas – ne le na Poljskem, temveč v tem delu Evrope nasploh – zaradi žalostne zgodovine močno zgodovinsko tradicijo. Pomislite samo na Čeha Jana Palacha, ki je v svetu verjetno najbolj znan, še zdaleč pa ni edini. V času komunističnega režima so se podobne stvari dogajale tudi pri nas, in to iz istega razloga kot na Češkem – četudi so Poljaki včasih protestirali tudi proti lastni državi. Nekaj mesecev pred Palachom se je na Poljskem zažgal Ryszard Siwiec. Bil je navaden poljski računovodja, vendar se je tako kot Palach tudi on zažgal v protest proti napadu na Češkoslovaško, pri katerem je v okviru Varšavskega pakta sodelovala tudi Poljska. Ravno zadnjič sem o njem gledal tudi zelo dober dokumentarni film – imenuje se Slišite moj krik. Dogodek so že takrat posneli s kamero, zato sem spet pomislil na to, kako pomembno vlogo ima film vedno znova pri družbenem dogajanju.
