Da vse ne bo potekalo tako kot po navadi, je bilo jasno že pred festivalom, saj ga je namesto običajnega začetka s tujim filmom tokrat odprl poljski film, Nekoč v novembru režiserja Andrzeja Jakimowskega, ki ostro obsoja čedalje močnejši poljski nacionalizem. Ker je bila ta čast tradicionalno rezervirana za večja imena iz tujine, je v izboru filma marsikdo videl politični komentar organizatorjev festivala. Potem se je na odprtju med uvodnim nagovorom ministra za kulturo temu občinstvo glasno posmehovalo in ga nazadnje izžvižgalo. V četrtek popoldne pa se je pred Palačo kulture, osrednjim prizoriščem festivala, v protest proti konservativni poljski vladi zažgal petinpetdesetletni moški.
V letakih, ki jih je raztrosil v bližini, preden se je polil z vnetljivo tekočino in zažgal, je moški mimoidočim sporočil, naj ga ne rešujejo, temveč naj dogodek posnamejo in razširijo njegovo sporočilo – kar se je nato med Poljaki na družbenih omrežjih hitro zgodilo. Moški je zapisal, da s tem dejanjem protestira proti vladi in njeni politiki, ki so jo neuspešno obsodile tako poljske kot evropske institucije in ki prinaša kratenje državljanskih pravic, spreminjanje zakonodaje brez potrebne razprave in posvetovanja, »pogosto ponoči«, spodkopavanje neodvisnosti sodstva s sporno reformo, ki jo je vlada sprejela kljub protestom, propagando proti priseljencem ter poskuse, da bi zadušili kritike, s čimer medije spreminjajo v propagandna orodja vlade. Iz prenosnega zvočnika, ki ga je prinesel s seboj, je ob tem igrala priljubljena poljska popevka iz devetdesetih Kocham wolność (Ljubim svobodo) skupine Chłopcy z Placu Broni. Hudo poškodovanega moškega so odpeljali v bolnišnico, pred Palačo kulture pa so se še istega dne z rožami in svečami začeli zbirati ljudje ob glasnem prebiranju pisma; prebrati ga je mogoče tudi na spletu, vendar za zdaj le v poljščini.
Ko niti samozažig ni presenečenje
Morda je še bolj šokantno to, da se zdi, da obiskovalci festivala nad dogodkom na neki način sploh niso presenečeni. Več mojih sogovornic je reklo, da je politični položaj na Poljskem neznosen: vladajoča stranka PiS (Zakon in pravičnost) je leta 2015, ko je prišla na oblast, najprej sprejemala socialno naravnane zakone, s katerimi so pomagali skupinam prebivalstva, ki živi v revščini, dobro leto zatem pa je začela svojo politiko vse bolj zaostrovati s čedalje bolj konservativnimi, celo avtoritarnimi ukrepi – tudi s poskusom popolne prepovedi že tako praktično nedostopnega splava in reformo ustavnega sodišča, ki sta najglasneje odmevali tudi v mednarodni javnosti. Med tistimi, ki jih vladne politike še posebej prizadenejo, so ženske, saj nimajo zagotovljenih osnovnih reproduktivnih pravic, kot je poleg splava tudi dostop do kontracepcije.
Med glasnimi kritiki vzpona desnice na Poljskem je tudi režiser filma Nekoč v novembru Andrzej Jakimowski, ki je več let preučeval in snemal porajajoča se nacionalistična gibanja v različnih evropskih mestih. Tudi on nad četrtkovim dogodkom ni presenečen, saj so, kot pravi, Poljaki obupani. Prav to je poskušal prikazati tudi v svojem filmu, v katerem združuje igrani in dokumentarni film, saj je vanj poleg intimne pripovedi vključil tudi posnetke resničnih izgredov, ki so se zgodili 13. novembra 2013. Gre za dan, na katerega v Varšavi tradicionalno priredijo pohod poljske neodvisnosti, leta 2013 pa se je – že tretje leto zapored – pohod sprevrgel v spopade med izgredniki in policisti. Skupine skrajnih desničarjev v maskah so zažigale avtomobile, neonacisti so tistega dne izvedli tudi organiziran napad na skvote, podobne ljubljanskemu Rogu, v katerih so zatočišče našli tudi begunci, brezdomci in družine, ki so se zaradi ekonomske stiske znašle v brezizhodnem položaju, saj so jih oblasti prisilno izselile iz njihovih domov.
Nekoč v novembru, ki je bil na odprtju festivala med (večinoma poljskim) občinstvom zelo dobro, celo čustveno sprejet, pripoveduje prav o eni izmed takšnih družin, torej o položaju posameznikov, ki je posledica družbenih in političnih okoliščin, v konservativnih in skrajnih diskurzih pa kljub temu postanejo grešni kozli. In četudi filmski festival v Varšavi, kot pravijo tisti, ki ga obiskujejo že več let, nikoli ni imel slovesa filmskega oziroma kulturnega dogodka z jasnimi političnimi stališči, se, kot kaže, v okoliščinah, kakršne danes vladajo v poljski politiki in družbi, z letošnjim letom spreminja tudi to.
