Namen prispevka ni razprava o pojmih »suverenost«, »suveren«, kajti o tem je bilo mnogo napisanega in še več povedanega. Danes moramo suverenost držav razumeti predvsem v novih okvirih, ki jih je prinesel proces globalizacije in pojem klasične westfalske suverenosti se je znašel v krizi, ker se ni bil sposoben prilagoditi novim razmeram teoretične opredelitve, ki rušijo temelje sodobne suverenosti. Vemo tudi, da se je Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo (EU) in Nato zavestno odrekla delu svoje suverenosti, posebej na obrambnem, varnostnem in monetarnem področju. Vendar naj kljub temu nekoliko poenostavim razumevanje navedenega pojma. Razumevanje suverenosti države je pojem, ki ima odločujoč pomen v razmerju do drugih držav, in naša samostojna država mora biti suverena na svojem ozemlju. Navedeno razumevanje pomeni neodvisnost naše države v razmerju do drugih držav, zato je upravljanje države, ki ga državljani zaupamo politikom ob vsakokratnih volitvah, eno najpomembnejših dejanj v zgodovini sodobne demokracije. Vsakokratne volitve so instrument demokracije, s katerim lahko politično elito, pa tudi posamezne politike, ki zaradi strankarskih in tudi osebnih interesov razprodajajo državno suverenost po »koščkih«, legalno in legitimno kaznujemo z neizvolitvijo.
Vrnimo se v obdobje konca osemdesetih let, ko so se v mednarodni skupnosti dogajale velike spremembe. Razpad vojaške zveze, imenovane varšavski pakt, padec berlinskega zidu in železne zavese, konec hladne vojne in začetek demokratičnih procesov v vsej vzhodni Evropi so začeli kazati obrise nove in drugačne Evrope.
Procesi demokratizacije so zajeli tudi takratno Jugoslavijo. Posebej intenzivni so bili v Sloveniji, kjer so se s pojavom novih političnih strank jasno izražale želje in hotenja po večstrankarskem sistemu in pozneje tudi po osamosvajanju in samostojnosti. In osamosvajanje Slovenije je v letu 1990 dobilo končni cilj v samostojni in neodvisni državi, ki jo je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 tudi razglasila. V tistem trenutku je Republika Slovenija tudi formalno dobila in prevzela polno pooblastilo, utemeljeno v mednarodnem pravu, t. j. pravico in odgovornost za svojo obrambo. In nacionalna obramba je bila v tistem trenutku zgrajena in je tudi delovala. To je bilo takrat pomembno predvsem zato, ker je slovenska državna elita že ob koncu leta 1990, natančneje po plebiscitu, predvidela, da bo ob razglasitvi neodvisnosti prišlo do varnostne krize, in se je nanjo zelo intenzivno pripravljala. Vodstvo države se je namreč odločilo za proaktivni način reakcije, in sicer za obrambo z uporabo obrambnih sil, torej Teritorialne obrambe (TO) in milice.
Gotovo je bilo poimenovanje pričakovanih izrednih razmer z izrazom varnostna kriza takrat ustrezno. V načrtu obrambe, ki jo je izdelalo takratno vodstvo Narodne zaščite (NZ), pozneje poimenovano Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), je bila JLA prvič označena kot nasprotnik obrambnih sil Slovenije. Po branju omenjenega načrta pa smo vojaki razumeli ta načrt kot vojni načrt in kot načrt priprav enot TO na vojne razmere in vojno.
V nobenem zgodovinskem viru, nastalem po osamosvojitveni vojni za Slovenijo, nisem našel navedbe, da je slovenska politična elita zavestno ravnala po teoretični opredelitvi Carla von Clausewitza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Vendar je neizpodbitno dejstvo, da je slovenska politika imela na razpolago obrambne sile, ki jih je ob pravem času in na pravi način tudi uporabila in da so obrambne sile svojo nalogo uspešno izpolnile in tako omogočile doseči zastavljeni politični cilj, t. j. imeti svojo lastno in samostojno državo.
Danes lahko v marsičem podoben proces osamosvajanja spremljamo v Španiji, kjer je kriza ustavne ureditve glede položaja Katalonije. Ne želim pisati o referendumu v Barceloni, tudi ne o uporabi nesorazmernega nasilja zoper zagovornike samostojnosti. Želim pa izpostaviti komentarje in ocene, predvsem pa primerjave o podobnostih in razlikah med Slovenijo in Katalonijo nekaterih naših vidnih političnih osebnosti z bogatimi izkušnjami iz časa osamosvajanja Slovenije. Naj strnem bistvene ugotovitve teh primerjav:
– razlika v enotnosti družbe: medtem ko je slovenska družba bila enotna, ima katalonska družba precej različna stališča oziroma je neenotna;
– v Sloveniji je bilo vprašanje legalnosti urejeno tako z zvezno ustavo kakor tudi s slovensko ustavo in nato ob koncu še z ustavnimi dopolnili, torej je bilo naše osamosvajanje s pravnega vidika nesporno;
– načelo legitimitete je bilo zagotovljeno z visoko podporo ljudi na plebiscitu;
– v primeru slovenskega plebiscita takratna jugoslovanska oblast ni uporabila fizičnega nasilja zoper volilce;
– Jugoslavija je bila ob koncu osemdesetih let v globoki krizi, medtem ko takšne krize v Španiji danes ni, kljub temu se španski predsednik vlade vede enako, kot se je predsednik vlade Jugoslavije, ki je želel zaščititi celotno ozemlje takratne države;
– Katalonci se zaradi španske ustavne ureditve ne morejo sklicevati na legaliteto;
– španske oblasti Kataloncem zaradi nizke udeležbe volilcev na referendumu, kar je tudi posledica policijskega nasilja, odrekajo legitimiteto.
Ob navajanju navedenih razlik in podobnosti pa pogrešam enega izmed bistvenih, celo odločujočih dejavnikov. Slovenija je imela organiziran in delujoč obrambni sistem, s svojimi obrambnimi in varnostnimi silami. TO kot organizirana, opremljena in usposobljena ter vojaško vodena vojaška sila, ki je skrbela za vojaško obrambo, in milica, ki je skrbela za notranjo varnost ter v vojni opravljala tudi čisto vojaške naloge, sta bili tista sila, ki je z orožjem v roki podprla plebiscitarno odločitev slovenskega naroda, da želi živeti v lastni, samostojni in suvereni državi. Torej je slovenska politika imela v rokah sredstvo, s katerim je lahko nadaljevala politiko osamosvajanja države.
Danes lahko z gotovostjo trdim, da brez lastne in predvsem učinkovite obrambne sile osamosvojitev Slovenije ne bi bila uresničena. Tega pomembnega dejstva pri ocenjevanju in primerjavah danes s Katalonijo in jutri morda še s kom ne bi smeli zanemariti in spregledati.
generalmajor Ladislav Lipič je predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS)
