Survival capsule je eden od izdelkov, ki so že zagrizli na področje osebne varnosti v primeru naravnih katastrof. V nasprotju z raznimi podzemnimi zaklonišči, ki jih podjetja izdelujejo na ključ in primarno najdejo mesto na vrtovih lastnikov, je kapsula premični pripomoček.
Spominja na ogromno žogo za zorbanje, v katero se lahko zateče več ljudi. Tam najdejo okrepljene sedeže z varnostnimi pasovi in to je pravzaprav to. Kapsula ima preprost koncept, ki uporabnika ščiti pred vsemi mogočimi nevšečnostmi, ki se dogajajo na drugi strani varnostne lopute. Kot nalašč pa naj bi bila za preživetje v primeru cunamija, tornada, hurikana, potresa in poplav.
Obstajata najmanjša različica, ki sprejme dva človeka in je primerna za shranjevanje recimo v domači garaži, kot tudi največja, kjer je prostora za deset ljudi in cilja bolj na skupnosti, šole in podjetja. Petičen kupec si lahko omisli nadgrajene kapsule s prostorskimi zvočniki, ki med orkanskim premetavanjem predvajajo pomirjajoče viže, mogoča pa je tudi vgradnja stranišča.
Njen izumitelj Julian Sharpe v intervjujih pojasnjuje: »Tak izdelek ponuja ljudem več možnosti. Imeti lastno varnostno rešitev za svojo družino je neprecenljivo.« Ideja za kaj takega se zdi povsem smiselna. Zdi se namreč, da je naravnih katastrof vse več in da so vse bolj uničujoče.
Kapsula je plovna in s pomočjo vgrajenih sistemov vedno ohranja pokončen položaj. Mogoče jo je tudi zasidrati, če okoliščine to dopuščajo. Ohišje ima narejeno iz okrepljenega aluminija, ki je dovolj močan, da prenese udarce različnih predmetov med nesrečo. Vsekakor pa to ni zaklonišče, v katerem bi ljudje potuhnjeno čakali na izboljšanje razmer. Taka kapsula je zgolj prvo zatočišče, ki uporabniku pomaga preživeti najhujše in kjer ta počaka na reševalce.
Sharpe je kapsulo zasnoval skupaj z letalskimi inženirji. Ti zagotavljajo, da so uporabili vse svoje znanje iz industrije, da so jo naredili karseda trpežno. »S kapsulo želimo nekoliko povrniti samozavest ljudem, ki živijo na ogroženih območjih,« pojasnjuje Sharpe, ki se mu je ideja za kapsulo porodila že leta 2004, po hudem cunamiju v Indoneziji.
»Sodobni sistemi prepoznavanja bližajočih se naravnih nesreč lahko rešijo že 90 odstotkov ogrožene populacije. Nas pa skrbi tistih preostalih deset odstotkov. Če govorimo o območju s poldrugim milijonom ljudi, pomeni deset odstotkov četrt milijona ogroženih. S kapsulo bi radi ta delež še bistveno zmanjšali.«
Sredi leta je prvo tako kapsulo kupila Američanka Jeanne Johnson iz New Orleansa. Za manjšo različico je odštela dobrih enajst tisoč evrov. Kapsula za štiri ljudi stane približno štiri tisočake več.
