Delujete sicer na zelo nišnem trgu. Ste največji proizvajalec hidravličnih stiskalnic za plošče iz umetne mase in ste nedavno pridobili še zadnjega nemškega kupca, pa vseeno ne stavite samo na to področje, saj se že zaradi nihanj naročil in siceršnjega zagotavljanja varnejše prihodnosti preusmerjate.

Želimo obdržati obstoječi delež na področju stiskalnic za plošče iz umetnih mas in biti dobavitelj vsem kupcem v Evropi in ZDA. Odpirajo se nam nove priložnosti na ruskem in južnoameriškem trgu. Verjamem, da imamo še veliko rezerv tako zaradi vse večje uporabe umetnih materialov kot trgov, ki tovrstnih stiskalnic še nimajo. Pripravljeni moramo biti na nihanja naročil, ki jih omenjate, saj se podjetja za nove investicije odločajo glede na potrebe na trgu. Da bi zmanjšali odvisnost od niše plastičnih plošč, se skušamo vključiti še v gumarsko industrijo. A tudi lesne industrije, iz katere smo pravzaprav izšli, nismo še povsem opustili. Del tega programa torej ohranjamo.

Izvozite 95 odstotkov, manjši delež stiskalnic naredite za Slovenijo. Kako kaže v prihodnje z domačimi kupci?

Imamo dva večja kupca, in sicer za proizvodnjo plastičnih plošč podjetje Isokon iz Slovenskih Konjic in podjetje s področja gumarstva Savatech iz Kranja. Veseli me, da se že pogovarjamo o izdelavi novih strojev. V Sloveniji bomo torej še delali. Domače reference so nam zagotovo lahko pomembne tudi za še neosvojene trge.

Gazele večinoma delujete na tujih trgih in ste tudi zato v Sloveniji nekoliko manj poznane. Izbor Gazela podjetja bolj izpostavi prav doma, kar vam bo najverjetneje še najbolj koristilo pri pridobivanju kadrov, saj zlasti tehničnega kadra ni dovolj…

Strojnikov – tako tehnikov kot inženirjev – je premalo. Čeprav vsako leto razpišemo vsaj tri štipendije na različnih stopnjah izobraževanja na področju strojništva, trenutno pa imamo osem štipendistov, imamo težave z zagotavljanjem kadrov. Upam, da bo to priznanje pripomoglo k temu, da se bo kakšen mladi talent več odločil tudi za delo pri nas.

Za mlade talente je vaše podjetje pravo mesto tudi zato, ker je delo raznoliko in zaposlene ves čas postavlja pred nove izzive, a hkrati se tako tudi vsi skupaj učite.

Če ima posameznik ambicije po napredovanju, po iskanju novega, mu bo delo pri nas pisano na kožo. Tudi delovna mesta so organizirana tako, da zaposleni opravlja različna dela, na primer od risanja načrtov, kjer mora biti ves čas v stiku s kupci in dobavitelji, do izbire ustreznih komponent. Tudi v proizvodnji usposabljamo delavce za delo na več različnih delovnih mestih. Sodelujejo pa tudi na montažah strojev pri kupcih. Delo je res zanimivo.

V podjetju se vam je pridružil tudi sin, po poklicu strojnik, ki pa dela v prodaji.

Marsikdo si je na začetku morebiti mislil, da bo strojnik zdaj ves čas, ki ga je porabil za učenje, zavrgel in delal kot prodajnik. A prodajnik brez dobrega poznavanja tehnologije oziroma naših proizvodov ne more biti uspešen, saj ne more pripraviti niti ustrezne ponudbe, kaj šele da bi bil suveren sogovornik kupcem in dobaviteljem. Odločil se je torej za pravo pot in kot strojnik ne bo glede strokovnega dela nič prikrajšan.

Prenos vodenja podjetja na drugo generacijo je zelo odgovorno in zahtevno dejanje. Kako ga vi vidite?

Ključno je, da veš, kaj je vodenje. V podjetju z vsemi sodelavci skupaj rešujemo dnevne izzive in pri tem je ključnega pomena, da se učiš iz vsakodnevnega dela. Imamo izjemne sodelavce, zelo dobro se razumemo in imamo odlične medosebne odnose. Zato verjamem, da direktorju, ki me bo nasledil, ne bo težko uspešno voditi ekipo naprej.

Kaj odlikuje dobrega vodjo?

Predvsem opolnomočenje sodelavcev, da jim torej daš možnost, da se dokažejo pri delu, ki ga opravljajo. Sicer pa nam staro pravilo narekuje, da sodelavcu kot vodja poveš, kaj naj naredi, in ne, kako naj to naredi. Probleme rešujemo skupaj in smo enaki med enakimi, vsa mnenja upoštevamo, v debati smo enakopravni. To je ključ do uspeha.

Kaj pa vas pri delu najbolj veseli in utrjuje v prepričanju, da je vaša pot prava?

Vsako jutro ob začetku delavnika grem najprej med sodelavce v proizvodnjo ter si vzamem čas za pogovor z njimi. Ko gledam izvedbo naših strojev in ko se primerjam s konkurenco, ki je večja od nas, velikokrat pomislim, da smo zares dobri, četudi smo tako majhni. S sodelavci se lahko mirne vesti zato tudi kdaj potrepljamo po ramenih. Navdušen sem nad dosežki, ko je pred nami težka naloga, za katero dvomimo, da nam bo uspela, a ko strnemo skupaj vse sile, nam vedno uspe. To so občutki, ko ti res zaigra srce. To je najlepša nagrada za trud.