Zlasti po letu 1992 se je začelo skokovito povečevati število napotenih bolnikov, in to za 1000 do 1500 letno. Leta 2003 je bilo tako napotenih že okrog 26.000 bolnikov (dvakrat več). Res je bilo to deloma na račun podaljšanja življenjske dobe in večjega števila kroničnih bolnikov z več bolezenskimi stanji hkrati, je pa tudi res, da so prihajali na preglede tudi taki, ki so (pre)dolgo čakali na preglede tam, kjer bi morali biti praviloma pregledani. Pol leta sem analiziral vzroke, zakaj so prihajali bolniki, ki sem jih jaz obravnaval. Ugotovil sem, da je bilo samo do polovico takih, ki so pregled potrebovali takoj. Za druge pa urgentna ambulanta ni mesto, kjer bi bili dobro in predvsem specialistično pregledani, saj jih pogosto pregledujejo zdravniki drugih specialnosti, pa še, kar je pomembnejše, diagnostične in terapevtske možnosti so tu omejene.
Rešitve, ki sem jih predlagal, so naletele na gluha ušesa. Nekatere bi moralo reševati ministrstvo, druge pa ZZZS, UKC, Interna klinika in posamezne klinike. Predlagal sem rešitve na treh »frontah«. Prva je dotok ali napotitev bolnikov, druga hitra in strokovna obravnava, tretja pa odpust ali sprejem v bolnišnico.
Osamosvojiti bolnišnice od politike
UKC sam in še manj Interna klinika ne moreta sama reševati problema ljubljanskega urgentnega centra, če za to ni pogojev. Ti pa so: strokovno usposobljen kader, ustrezna oprema in dovolj prostora, da bolniki vsaj lahko udobno počivajo, ne pa da sedijo na neudobnih stolih in klopeh, na njih poležavajo in ne boste verjeli, tudi na tleh so že ležali.
Da je država slab lastnik, vemo, a storimo premalo in vedno prepozno, da bi bilo drugače. Ob hitro menjajočih se vladah tudi drugače ne more biti. Država sicer lahko ostane lastnica bolnišnic, nima pa to nobenega smisla, saj kdo pa je država? Mi vsi. Bolnišnice morajo skratka postati samostojne gospodarske družbe, neodvisne od politike, ne pa da se ta stalno vpleta v njihovo delovanje in vodenje s tem, da vodi kadrovsko politiko, nabavo medicinske opreme, večje gradnje in adaptacije, nemalokrat pa se vtika še v strokovne zadeve.
Leta 2002 sem bil imenovan za strokovnega vodjo Poliklinike. Med drugim sem želel doseči sporazumno izpraznitev prostorov, kjer se opravlja dejavnost drugih ustanov. Reakcija na ministrstvu je menda bila, da UKC ni lastnik in da se nima kaj vtikati v to, kdo in zakaj zaseda prostore. Čeprav dejavnost z dejavnostjo UKC nima nič skupnega. Ob tem pa poslušamo kritike in prošnje strokovnih direktorjev zaradi pomanjkanja ambulantnih zmogljivosti in stalne zahteve po novogradnjah, pa še ti objekti, ki jih imamo, niso polno izkoriščeni za potrebe UKC.
Del zdravstva na račun UKC
Deveti člen zakona o pacientovih pravicah v prvi točki zagotavlja, da ima pacient pravico do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev. Ta določba je anahronizem ob tolikem številu zdravstvenih ustanov. Ljubljana je postala prevelika, in če upoštevamo še dejstvo, da prihajajo bolniki iz širše ljubljanske regije in neljubljanskih regij, je razumljivo, zakaj so razmere na urgenci take, kot so. Lahko bi naštel nešteto primerov, od kod prihajajo bolniki, in to ne zaradi problemov, ki jih druge zdravstvene ustanove ne bi mogle ali znale obravnavati. Nemalokrat pa ne pripeljejo samo enega, ampak dva ali celo tri bolnike hkrati. Tu bi morali spremeniti določbo zakona o prosti izbiri zdravstvene ustanove tako, da bi morali bolniki poiskati pomoč najprej v regijskih ustanovah. Seveda pa to ne velja za težje in tako imenovane terciarne primere.
Dostopnost in čakanje na pregled bolnikov, za katere je UKC »domača« bolnišnica, je slabša kot za druge zavarovance. Ker bolniki torej predolgo čakajo, se mnogim medtem stanje poslabša ali celo umrejo. Na osnovi izkušenj brez pilotnih študij in različnih svetovalcev trdim, da v mnogih primerih dobršen del zdravstva izkorišča UKC (storitve RTG, UZ, laboratorijske preiskave itd.). Nesprejemljivo je, da ima Ljubljana pet večjih zdravstvenih enot, da manjših niti ne omenjam, ki ponoči, ob nedeljah in praznikih samevajo, morajo pa biti redno vzdrževane, na urgenci pa je taka gneča, da to ni več človeško. Naivno je pričakovati, da bo z zgraditvijo nove urgence kaj bistveno bolje, kar kažejo tudi poročila iz drugih urgentnih centrov, kjer razmišljajo celo o uvedbi participacije za preglede, ki niso nujni. In smo spet pri denarju. V zdravstvu ga ni bilo nikoli dovolj in ga tudi ne bo, zato je še toliko bolj pomembno, da se ravna bolj racionalno.
Razmere bodo odgovorne prisilile v spremembe. Vem pa, da je to težko, saj vsako spremembo, ki ni prijetna, pričakamo z odporom in imamo nešteto razlogov, zakaj se nekaj ne da ali noče storiti. Novost z novimi urgentnimi centri bo predvsem ta, da bodo bolniki čakali v bolj primernih prostorih, sicer pa ne bo nič drugače, če ne bo sprememb v načinu dela, ki so pa bistvene.
Prim dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
