Celjski urgentni center je nedavno ob zgodnji jutranji uri obiskal bolnik, ki si je v oko ponesreči brizgnil zobno pasto. »Končal je pri nevrokirurgu,« je povedal prof. dr. Radko Komadina, generalni sekretar Slovenskega zdravniškega društva in zdravnik v celjski bolnišnici.
Urgenca kot izhod v sili
Kot je pojasnil strokovni direktor celjske splošne bolnišnice asist. Franc Vindišar, se je število pregledov v primerjavi s prejšnjo kirurško in internistično urgenco skoraj podvojilo. V domeni tamkajšnjega zdravstvenega doma, ki naj bi poskrbel za blažje težave, je pri tem manj kot petina obravnav. »Obravnav na specialističnem nivoju je preveč, zato imamo težave s podaljševanjem čakanja pacientov na obravnavo in njihovim nezadovoljstvom,« je opozoril Vindišar.
Nesreča z zobno pasto je eden od nenavadnejših primerov, a tudi sicer se pri specialistih na urgencah pogosto znajdejo bolniki, ki tja ne sodijo. Mnogim ne gre zameriti. Po besedah predsednika Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Pavla Poredoša na ljubljanski urgenci, kjer občasno dežura, le okoli slaba polovica bolnikov res potrebuje nujno pomoč. Mnogi drugi bi lahko počakali, a ne v nedogled. Paciente njihovi zdravniki tako včasih na urgence usmerijo tudi zato, da bi tako pravočasno prišli do ustreznega specialista. »Na urgenci pa bodo pacienta obravnavali v vsakem primeru.«
Po besedah predsednika razširjenega strokovnega kolegija za družinsko medicino asist. dr. Aleksandra Stepanoviča je odločitev, ali so njihove težave res nujne, neprimerno naprtiti bolnikom. »Ne moremo človeku, ki ga boli v prsih, reči, naj se odloči, ali ima infarkt ali pa se mu spahuje ob vnetju požiralnika zaradi želodčne kisline,« je ponazoril. Spomnil je, da so družinski zdravniki čez dan polno zaposleni v svojih ambulantah, tako da takrat ne morejo opravljati še dela v tako imenovanem modrozelenem sektorju urgentnih centrov (skrb za bolnike z blažjimi težavami). Poskrbeti pa bo treba tudi, da jim v tem času tudi ne bo več treba zapuščati ambulante zaradi nujnega primera na terenu, je opozoril Stepanovič. To bo moralo prevzeti bolnišnično zdravstvo z novimi dispečerskimi centri.
Bolniki v nove centre, denar le počasi za njimi
Dispečerski centri bi morali glede na prvotne napovedi že več mesecev delovati, a se je, med drugim zaradi iskanja ustreznih prostorov, njihovo odpiranje zamaknilo. Zamuja tudi uvajanje pediatričnih urgenc in združevanje nujne pomoči pod eno streho. Medtem ko bolnišnice denar iz zdravstvene blagajne dobivajo glede na število zdravljenj, je bila nujna pomoč v zdravstvenih domovih doslej plačana po pavšalu, hkrati pa to predstavlja pomemben del njihovih prihodkov. A bolniki se medtem vse bolj preusmerjajo v nove urgentne centre, opažajo v bolnišnicah.
Tako kažejo tudi prvi podatki o letošnji obiskanosti urgentnih centrov, ki jih zbirajo na ministrstvu za zdravje. Ovira pri povezovanju nujne pomoči na enem mestu, ki bi tem spremembam sledila, pa je v sedanjem financiranju in različnih »gospodarjih«. Medtem ko o bolnišničnem zdravstvu odločajo na ministrstvu, so ustanovitelj zdravstvenih domov občine. Usklajevanje različnih pogledov znotraj zdravstva je zato še težje. Hkrati pa, ugotavljajo na ministrstvu, »se noben zavod ne želi odreči sredstvom za nujno medicinsko pomoč, čeravno vsi trdijo, da imajo pri njenem izvajanju izgube«. Na ministrstvu dodajajo, da sistema ni mogoče spremeniti čez noč. Vseeno pa nameravajo, če se zdravstveni zavodi o sodelovanju pri nujni pomoči ne bodo dogovorili sami, denar preusmeriti. »To bo zagotovilo normalno delovanje urgentnih centrov,« zatrjujejo.
