Pred dnevi so koprski policisti poročali, da so v izolski Ambasadi Gavioli zaradi velike tatvine (3000 evrov vrednega rolexa in 1000 evrov vredne verižice) aretirali 20-letnega kolumbijskega državljana »z izrazitim ženskim videzom«. Najprej so ga imeli v postopku kot žensko, pozneje se je izkazalo, da je glede na podatke v dokumentih moški. Po naših informacijah so tudi varnostni pregled osumljene oziroma osumljenega opravile policistke, pozneje pa je moral pred preiskovalnega sodnika in v pripor. V moški pripor, kot so nam potrdili na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.
Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pojasnjujejo, da pripornike in zapornike nameščajo na podlagi odredb sodišč. Ta pa naj bi se ozirala le na podatke v uradnih dokumentih. Tako je pri obravnavi transspolnih oseb odvisno, kaj imajo pod svoj spol zapisano v osebni izkaznici. Drugih pravil ali izjem ni nikjer zapisanih. »Primerov, kot ga navajate, v naši praksi do zdaj (do primera v Kopru, op. p.) nismo imeli, prav tako jih predpisi posebej ne urejajo,« pojasnjujejo upravljalci slovenskih zaporov. Dodajajo: »V slovenskih zaporih se izvaja skupinsko prestajanje zaporne kazni in pripora, možnost namestitve v ločenih prostorih je odvisna od možnosti posameznega zavoda. Poskrbeti poskušamo za čim ustreznejšo namestitev, ki zaprtim osebam zagotavlja varno prestajanje kazni in pripora ter spoštovanje človeškega dostojanstva.«
Diskrecijske pravice uradnikov namesto jasnih postopkov
V društvu Legebitra in v zavodu za podporo in zavezništvo transspolnih oseb TransAkcija si za primere, ko se transspolne osebe srečajo z represivnimi organi, želijo več razumevanja: »Menimo, da morajo postopki, ki so vezani na odvzem prostosti, torej pridržanje, pripor in zapor, potekati v skladu s posameznikovo spolno identiteto ne glede na to, kateri spol je zaveden v dokumentih te osebe. Pri Društvu Legebitra in Zavodu TransAkcija se do zdaj še nismo srečali s primerom osebe, ki bi bila v kakršnem koli postopku odvzema prostosti, kar pa ne pomeni, da tovrstnih primerov v Sloveniji ni bilo,« razlagata Eva Gračanin in Anja Koletnik ter dodajata, da je spolna identiteta osebna okoliščina, na podlagi katere je diskriminacija prepovedana tako po ustavi kot evropski konvenciji o človekovih pravicah in zakonu o varstvu pred diskriminacijo.
Po njunih besedah se v tujini, kjer so podobne situacije pogostejše, pojavlja več težav: odločitve se sprejemajo na podlagi diskrecijskih pravic uradnih oseb in ne na podlagi vnaprej jasno določenih postopkov, neprimerno ravnanje s transspolnimi osebami se ne obravnava z vso resnostjo, nenormativna spolna identiteta se prevprašuje, namesto da bi se upoštevala kot dejstvo, nanjo pa se gleda predvsem kot na varnostno grožnjo.
Ovire vodijo do zlorab in neukrepanja
Ovire v praksi – po izkušnjah iz tujine – vodijo do zlorab transspolnih oseb, neukrepanja pristojnih in tudi namernih razkritij spolne identitete. Ta lahko pri transspolnih osebah poveča tveganje nasilja, tudi v postopkih odvzema prostosti. Zadnje naj bi bilo še toliko bolj problematično pri transspolnih ženskah, saj se v teh primerih transfobiji lahko pridruži še mizoginija. Tako je ministrstvo za pravosodje v Veliki Britaniji lani že objavilo stališče, da je obravnava transspolnih oseb v skladu z njihovo spolno identiteto najučinkovitejša tako s stališča zagotavljanja varnosti kot tudi zmanjševanja stopnje povratništva.
»Prva rešitev pri pridržanju, priporu ali namestitvi v zavod za izvrševanje kazni zapora naj bi bila torej namestitev osebe v prostore, ki so v skladu z njeno spolno identiteto ne glede na spol, zaveden v dokumentih. Ločena namestitev pa naj se presoja v vsakem primeru posebej, saj mora biti objektivno utemeljena in proporcionalna glede na zastavljen legitimen cilj – na primer zagotavljanje varnosti transspolni osebi,« menita naši sogovornici.
