Tako je. Dvomim, da je spol nekaj, kar je mogoče ukiniti. Zavzemamo se za dve stvari: najprej za to, da spol ne bi bil razumljen kot neka telesna danost, ki je pogosto napačno ocenjena v otroštvu, pač pa kot možnost samoidentifikacije oseb zunaj binarnega spolnega sistema.
V kakšne težave zaidemo, če spolno identiteto vežemo izključno na telo?Ta pozicija je seveda popolnoma legitimna in zanjo se lahko vedno uporabi argument »naravnega«. Če se telo, ki mu je bilo ob rojstvu pripisano, da je moško, preoblikuje v to, kar binarna družba razume kot žensko, pa to obvelja za »nenaravno«. Namesto vsebine posameznega človeka se preverja format, kar seveda pomeni diskriminacijo. Čeprav je transspolnim osebam telo pomemben medij, prek katerega potrjujejo transspolno identiteto, je redukcija na zgolj telesnost izjemno nespoštljiva. Podobno recimo velja za ženske kot spolne objekte.
V splošnih predstavah je transspolna oseba lahko le človek, ki spol potrdi operativno. Ali to drži?Ne.
Veliko ljudi nad svojim telesom izvaja nadzor ali vanj estetsko ali operativno posega – ljudje si povečujejo prsi, injicirajo botoks, zmanjšujejo nosove, predelujejo čela, se tetovirajo, prebadajo ipd. Kaj je na spolu takšnega, da ga je glede na normo treba zavarovati pred posegi? Zakaj je »svet«?Spol je odličen pripomoček za ustvarjanje dihotomij, ki jih družba potrebuje, ker so enostavne. Enako se dogaja recimo z raso, ki je bodisi bela bodisi črna, nianse pa ne obstajajo. Nad dihotomijami je lažje izvajati nadzor in vpeljevati »red«, ki ga pravne skupnosti menda – in tukaj sem sarkastičen – potrebujejo. Največji nadzor so na lastnih telesih seveda utrpele ženske.
V kolikšni meri pa je normativni binarni spolni sistem povezan tudi s krščansko tradicijo zahodnega belega sveta?Močno. Zanimivo se je ozreti onstran naše kulture in časa, saj lahko hitro ugotoviš, da nekatere kulture poznajo pluralnost spolov že stoletja ali tisočletja. Indija pozna pet spolov, tam in tudi v Bangladešu ter Pakistanu poznajo hijre, na ozemlju ZDA so two spirit osebe, na Balkanu, predvsem v Albaniji, zaprisežene device, ki torej ne rojevajo... Najmanj raznolikosti poznajo krščanske skupnosti in okolja, kjer je kapitalizem osnovni družbeni stav.
Za kaj se v pravnem smislu zavzemate v Zavodu TransAkcija?Najprej za to, da se osebni okoliščini spolne identitete in spolnega izraza prepoznajta kot relevantni za vključitev v zakonodajo. V nastajajočem novem zakonu proti diskriminaciji sta ti dve okoliščini prvič omenjeni, kar je korak naprej. Najbolj čudovito bi bilo, če bi bili ti dve osebni okoliščini omenjeni tudi v 14. členu ustave, vendar je postopek za takšen korak precej kompliciran. Drugo večje pravno prizadevanje pa je pravno priznanje spola na osnovi samoidentifikacije – to že uresničujejo nekatere države po svetu, recimo Malta, Danska, Irska in Argentina. Pomembno je tudi, da za pravno priznanje spola na takšni osnovi ne bi bilo treba pridobiti diagnoze – transseksualizem ponekod namreč velja za duševno motnjo.
Za primer dobre prakse na področju pravnega priznanja spola velja Irska. Lahko pojasnite, zakaj?Irska je zanimiv primer, po velikosti in katolištvu je zelo podobna Sloveniji. Proces uveljavljanja pravnega priznanja spola je trajal 22 let, zanj pa sta najbolj zaslužni zlasti transspolna ženska dr. Lydia Foy in organizacija TENI – Transgender Equality Network Ireland. Irski zakon ni optimalen, je pa dober približek, saj za pravno priznanje spola ne terja pridobitve diagnoze, spol temelji na samoidentifikaciji. V dveh tednih in za približno 50 evrov lahko transspolna oseba svoj pravni status uredi. Zakon pa ne omogoča pridobitve priznanja osebam, mlajšim od šestnajst let, in nebinarnim osebam, torej tistim, ki se ne identificirajo znotraj binarnega sistema moški – ženska. Spolni identifikator lahko spremeniš bodisi iz M v Ž ali obratno. Malta na drugi strani omogoča tudi identifikacijo zunaj takšne binarne postavitve vsem osebam, tudi otrokom.
Kako pa bi ocenili integracijo transspolnih oseb v slovenski družbi? Razumljivo je, da se potrjujete zlasti znotraj svojih marginaliziranih skupnosti, toda ali vam uspeva posegati tudi onstran njih?Čeprav je naša skupnost precej trdna in so pripadniki precej raznoliki, smo na splošni družbeni ravni preprosto nevidni in nerazumljeni. Seveda pa transspolne osebe v svojih mikrodružbenih celicah lahko največ naredimo prav v teh majhnih okoljih. Marsikdo lepo sobiva, saj nas ljudje poskušajo razumeti in sprejeti, obstajajo pa na žalost tudi hujše zgodbe.
Ali tudi znotraj transspolnih skupnosti prihaja do segregacije? Se je transspolnim osebam, ki se identificirajo z belimi moškimi srednjega razreda, v kakršnem koli smislu lažje integrirati?Seveda, transmaskuline identitete so vedno privilegirane, kar ne pomeni, da jim ni težko. Največ diskriminacije doživljajo transspolne ženske, ki niso bele in pripadajo nižjim družbenim razredom – razlogi so transfobija, mizoginija, transmizoginija. Telesa transspolnih žensk so dosti bolj vidna, običajno zaradi telesne višine. Tukaj je tudi problem norme, saj je namreč tisto, kar je moško, lahko spolno nevtralno. Transspolni moški se hitreje zlijejo z okolico, saj jih družba ne objektivizira. Problematična je tudi zaposljivost transspolnih žensk, veliko jih dela kot seksualne delavke, saj jih iz raznih razlogov delodajalci nočejo zaposliti. Poznam primere, ko so transspolne ženske v seriji intervjujev za delo napredovale, a jih potem, ko je bila razkrita njihova spolna identiteta, niso zaposlili.
