Taka je zgodba 19-letnega fanta, ki se je pred nekaj tedni odločil za odstranitev dojk, da bi se tudi po zunanjem videzu uskladil s svojo identiteto.
»Rodil sem se z ženskimi spolnimi značilnostmi, ampak v resnici nikoli nisem bil ženska. Ne občutim, da sem v napačnem telesu, čutim, da so deli mojega telesa, ki se ne ujemajo z mojo identiteto. Nič ni bilo narobe, a nisem to, kar vsi mislijo, da sem,« pojasnjuje, kako se počuti v svoji koži.
Otroštvo je doživljal običajno, težave so nastopile ob puberteti, ko so se začele telesne spremembe, ki pa mu niso bile všeč in mu je bilo zaradi njih neprijetno. »Čakal sem, da bo to nelagodje minilo in se bom nekako navadil, pa se nisem,« pove. Nadaljuje, da je trajalo kar nekaj let, da je razumel, zakaj se je tako počutil. O spolni disforiji, kot se reče stiskam, ki jih doživljajo nekateri ljudje zaradi neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, se ne govori veliko in tudi naš sogovornik je moral informacije izbrskati sam, večinoma na spletu. Odločitev za spremembo spola ni bila težka z vidika, ali bo to naredil ali ne, pravi, ker je ugotovil, da nujno potrebuje te posege, če želi normalno živeti.
»Najtežje je bilo to povedati bližnjim, vsem razkriti, da se bo to zgodilo,« razloži. Glede na grozne zgodbe, ki jih je slišal od drugih – kako so se jih svojci odrekli, jih nagnali od doma –, so njegovi starši to sprejeli precej dobro. »Na začetku niso povsem razumeli, potem ko smo se veliko pogovarjali in sta še sama prebrala nekaj literature o tem, lahko rečem, da starši zdaj pozitivno gledajo na to in so me pri odločitvi za posege podprli,« še razloži sogovornik.
Odločilna je psihiatrična obravnava
Pot do dejanske telesne spremembe spola je precej zahtevna. Odločilna je psihiatrična obravnava, kjer presodijo, da vzrok za to željo ni psihiatrična bolezen in da se oseba zaveda posledic, ki jih bo taka odločitev prinesla. Po mednarodnih smernicah mora taka oseba pred operativnim posegom vsaj leto dni živeti v želenem spolu, da izkusi vse občutke v različnih situacijah, leto dni mora prejemati hormonsko terapijo in biti mora polnoletna, pojasnjuje asist. Peter Zorman, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije v UKC Ljubljana, ki opravlja te posege.
Naš sogovornik se je za telesno spremembo odločil zelo mlad, takoj po polnoletnosti. Na vprašanje, ali bi bilo dobro še nekaj let počakati, odgovori, da zagotovo ne. »Mislim celo, da bi si nekaj let trpljenja prihranil, če bi lahko prej prišel do točke, kjer sem zdaj. Razumem pa, da ima moja psihiatrinja veliko odgovornost, ker mora ona dati znak, da se to lahko spelje. Pomembno je, da se to čim prej naredi in lahko zaživiš tako, kot si si vedno želel,« pove. Spol in ime je uradno spremenil že lani, pri čemer je potreboval priporočilo psihiatrinje.
Pri nas paciente, ki želijo telesno spremembo spola, obravnava konzilij za potrditev spolne identitete, v katerem sodelujejo zdravniki različnih strok. »Delujemo timsko in moramo drug drugemu zaupati. O vzgibih za spremembo spola kot kirurg ne morem presojati, to delo opravijo psihiatri. Seveda se tudi sam pogovorim s pacientom, a se v kratkem času, ki je na voljo, bolj pogovarjamo o kirurških vidikih, kaj in kako narediti, kakšno bo okrevanje in rezultati,« pojasnjuje kirurg Zorman.
Posege na telesu je treba delati postopoma
Naš sogovornik je pred mesecem dni začel jemati moški spolni hormon testosteron, ki ga bo, predvideva, jemal do konca življenja. Zaradi tega se zniža glas, poveča poraščenost po telesu, mišična masa, nekoliko naj bi se spremenile tudi genitalije, pojasni Zorman. Sogovornik se je odločil le za odstranitev dojk, o morebitni spremembi genitalij pa ne želi govoriti, saj »to trenutno ni moja prva želja in skrb«. Najpomembnejši se mu zdita hormonska terapija in odstranitev dojk, saj se bo s tem spremenilo tisto, kar se navzven najbolj vidi in kar mu je vsakodnevno povzročalo največ težav. »Želim si predvsem, da me ne bi bilo sram vsakič, ko grem vem, da se ne bi grozno počutil, ko se pogledam v ogledalo… Nimam pa v glavi določenega cilja, saj ne vem, kaj lahko dosežem, in si ne želim ustvariti neke predstave o sebi, ki je morda nikoli ne bo,« razloži.
Zorman podpre fantovo razmišljanje. »Pomembno je, da se posegi na telesu delajo postopoma, da ljudje dobijo dovolj informacij in sprejmejo tehtno odločitev. Vedeti morajo, da se jim ni treba takoj odločiti za neki poseg ali proti njemu in da se lahko večkrat pogovorijo z nami. Na koncu te poti mora biti zadovoljen pacient. To je mogoče le, če imajo realna pričakovanja,« spomni Zorman na dejstvo, da tudi ti posegi puščajo brazgotine, da morebiti vse ni videti najbolje in da je seveda potrebno tudi okrevanje.
Na operacijo tudi pri 60 letih
Trenutno na poseg spremembe spola čaka deset ljudi, približno polovica je žensk in polovica moških. V zadnjih letih je teh želja nekoliko več, kar je morda posledica tega, da so uredili organiziranost te službe na Kliničnem oddelku za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo UKC Ljubljana, konzilija za potrditev spolne identitete ter dorekli plačilo teh posegov, pojasnjuje Zorman.
»Tudi ozaveščenost ljudi je boljša. Pridejo tudi pacienti, stari 60 let, in rečejo, da so si to želeli vse življenje, pa jim te želje ni uspelo uresničiti. Če bi jim to prej družba dovolila in jih sprejela, bi imeli veliko lepše življenje,« razmišlja kirurg, ki v ordinaciji posluša predvsem žalostne zgodbe. »Ti ljudje se večinoma borijo sami s sabo, se obsojajo, se vprašujejo, ali ravnajo pravilno, ali je kaj narobe z njimi… Okolica jih sili, naj bodo nekaj, kar niso, dopoveduje jim, da so bolni, da je to napaka, naj počakajo, da se bodo pozdravili… To poskušajo, a v nekem trenutku ne morejo več in preklopijo.« Veliko jih na kirurški poseg odide v tujino ali pa ga opravijo pri nas in se preselijo v tujino ter zaživijo kot druge osebe in niso obremenjeni z okoljem in preteklostjo. »A je z njimi vse v redu, niso bolni, le telesni in duševni spol se ne ujemata in to je vse,« pojasnjuje.
Zgodba našega sogovornika je drugačna, saj je njegova pot do uskladitve z lastno identiteto potekala gladko. »Pri meni tega preklopa ni bilo, ker se je vse zgodilo naravno. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bom dojel, da sem fant. Potem je šlo hitro, zdravniki so bili prijazni in spoštljivi in imam srečo, da me doma in prijatelji sprejemajo,« sklene.