Seveda tudi mi sodelujoči v izmenjavi naših mnenj o dnevnih težavah te naše skupnosti naivno mislimo, da spreminjamo svet okoli sebe, da smo slišani. Ne drži: spreminjajo ga zgoraj omenjeni politiki (čast redkim izjemam), in to na slabše, vsak dan. Za fasado leporečja politikov je skratka zelo malo pripravljenosti na dialog, na reševanje ključnih problemov te družbe.
Zdaj pa k osnovnemu namenu mojega pisma, s čimer sem tudi začel uvod. K polemiki o spravi namreč in zlasti h gospodu Francu Mihiču, ki se zelo trudi s količino napisanih prispevkov prepričati bralce, kako zelo prav ima in kako se stališča znanih in pomembnih Slovencev ujemajo z njegovimi. Želim povedati svojem mnenje o tem še enkrat: državljanska vojna je vojna, kjer se dve skupini v okviru države bojujeta za prevlado, ponavljam, v okviru države, ki ni napadena od zunaj. Druga svetovna vojna pa je bil svetovni spopad, naša dežela je bila napadena od zunaj in samo del Slovencev se je zavedel, da se je treba napadalca znebiti s silo. Da je del (sicer številčno majhen) Slovencev sodeloval z okupatorjem in se obrnil proti lastnemu narodu, za Mihiča niti ni greh, prej ena od (udobnejših) možnosti v vojni situaciji.
V prispevku Odbora za zaščito pravic sorodnikov na partizanski strani (Dnevnik, 17. 10.) smo zdaj še iz prve roke izvedeli, kaj si mislijo o spravi in postavitvi političnega spomenika v Karlovici ljudje, ki bi morali biti prvi vprašani o tem. Me prav zanima, kaj boste zdaj njim odgovorili, enako pa me zanima za gospo Spomenko Hribar.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
