Zadnja od omenjenih »kondicij« ni bila nepričakovana – z njo zadenemo tudi sámo muzikantstvo gosta Juliana Rachlina, violinističnega mojstra, ki mu ta oznaka pravzaprav ne pristaja, saj ima njegova osebnost kaj malo skupnega z egocentrično (iz)rabo muzike. Zdi se, da hoče umetnik v nikdar končanem odkrivanju glasbe rasti z drugimi. S čedalje pogostejšimi dirigentskimi nastopi si širi obzorja, vendar ne brez načrtne postopnosti.
Od izvedbe Mozartove Simfonije št. 29 pred več kakor letom in pol do tokratne poustvaritve Beethovna je Rachlin napredoval. Še zmeraj dirigira demonstracijsko nadrobno, a manj hlastno. Tudi njegova tokratna interpretacija (Sedma simfonija) je plapolala v naglosti, ki nekaterim epizodnim zamislim ni docela omogočila zvočne dovršitve (prav tako ni odrešila finala pred delno obrabo skladateljeve figuralne »mantre«); vsa izvedba se je odmikala od globljega označevanja, vsekakor pa od subjektivistično vznesenega pogleda. A Beethoven je z našim orkestrom postal (enkrat za spremembo) dogodek, malone eksplozija čiste ritmično-zvočne volje.
V Rachlinovih premišljenih nastopih s SF se klasicizem sooča z oddaljenimi odbleski v delih ruskih avtorjev dvajsetega stoletja. Umetnik je stkal (absolutno) glasbeno zgodbo s Šostakovičevo trpko osenčenostjo in Mozartovo spevno svetlobo ter melanholijo. Ves se je predal barvitim linijam (ponotranjena mavrica, a tudi jedkost violinskega tona v Šostakovičevi Sonati op. 134 v priredbi Mihaila Zinmana), usmerjen k dialogu z nič manj iskrivo violistko Sarah McElravy (v Mozartovi Koncertantni simfoniji) oziroma k ansambelskemu muziciranju. Filharmonike je popeljal k veličini obvladane ranjenosti (godala v Šostakoviču), ob kakem vstopu pri Mozartu pa smo si vendarle zaželeli izrecnejše dirigentske roke.
