V Slovensko filharmonijo jo je povabil takratni direktor Ivo Petrić, in to samo leto dni po tem, ko je zmagala na uglednem mednarodnem Beethovnovem tekmovanju na Dunaju. Ta zmaga ji je tudi sicer prinesla karierni preboj. Danes sodeluje z vsemi pomembnimi evropskimi orkestri in svetovno uveljavljenimi dirigenti, dejavna je kot komorna glasbenica in pravi, da jo kariera osrečuje kot še nikoli doslej.
»Vendar pridejo trenutki, ko razmišljam, da bi vse skupaj pustila, kajti pot glasbenika je zelo težka. Sama sem se znašla v tujini, na študiju na Dunaju in v Ženevi, nagrada sama po sebi mi ni ničesar olajšala. Obupavala sem, se hotela zaposliti na kakšni šoli in imeti običajno življenje. A potem sem pomislila, koliko žrtvovanja je bilo za mano že od otroštva, in sem dvignila glavo. Navsezadnje počnem to, kar sem si vedno želela početi,« pove pianistka.
Danes živi na Dunaju, kjer se skrbno posveča komorni karieri. Je članica Dunajskega tria Brahms, s katerim je gostovala leta 2009 tudi v Mariboru, in sodeluje z Dunajskim godalnim kvartetom in Ansamblom Dunajskih filharmonikov. Trio Brahms je njena družina, pravi, rada pa igra tudi z drugimi glasbeniki, kot so Christian Altenburger, Franz Bartolomey, Patrick Demenga, Julian Rachlin, in to v najrazličnejših formacijah, od tria, kvinteta do kvarteta: »Morda je komorna glasba zame celo nekaj najlepšega, kar sploh obstaja!« Komorno pogosto nastopa tudi v Dubrovniku, tam bo spet 2. oktobra, najprej bo nastopila s pihalci mestnega orkestra, s celotnim orkestrom pa bo nato odigrala še Beethovnov Tretji klavirski koncert; dirigiral bo maestro Uroš Lajovic.
»Klasična glasbena literatura je tako ogromna, sploh klavirska, da se je nemogoče vsega naučiti v enem življenju, toda moj pristop h glasbi je eden in edini: spoštovanje napisanega, nato pa iskreno, neposredno muziciranje. Zraven ne sodi šov program, bistvena je samo glasba.«
Kritiki pri njej najbolj cenijo dotik, jasnost zvoka, sama pa pravi, da je to zaradi iskrenosti do teksta: »Če je komponist napisal določene note, potem naj se vse te note slišijo. Pa samo ne vprašajte me zdaj, koliko sem perfekcionistka! Ampak dokler nisem prepričana, da nekaj ni perfektno, ni mej. Seveda s koncertom pridejo določena čustva in trema, zato kakšna napak zaigrana nota ni škandal. Pomembno je, da je perfekten glasbeni izraz v celotni glasbeni sliki, ki jo daš svojim poslušalcem.«