Šli so ne samo skozi moje učne ure, tudi skozi ure profesorja Cirila Škerjanca, ki je na akademiji poučeval še do pred nekaj leti. Denimo Maruša Bogataj je bila dve leti pri njem in dve leti pri meni, potem se je specializirala v tujini. Če je v radijskem orkestru več mojih nekdanjih študentov, je v orkestru Slovenske filharmonije več njegovih. Najini učenci so tudi v orkestrih mariborske in ljubljanske opere pa v orkestrih v tujini. To je seveda zelo prijeten občutek, če imam ponovno priložnost zaigrati z njimi; daje mi občutek, da me še vedno cenijo, še imam stik z njimi, to me zelo napolnjuje.
Gregor Fele je rekel, da mu je pri vaših urah največ pomenila svoboda, nikoli tudi niste s profesorsko avtoriteto povzdigovali glasu ali obrvi.Vedno sem spoštoval različnost med mladimi učenci; kakšnemu je treba pokazati vse, kakšen pa raziskuje po svoje in potrebuje le usmeritev, malo nadzora. Oster pa nisem bil, kot sta bila recimo oba moja profesorja, vedno sem pristopal prijateljsko. Strogost sicer zaleže, ni pa vzdušje enako, kot če so odnosi demokratični. Več uspeha je na koncu, če človeka hvališ, kot če ga grajaš.
Kako se navduši mladega človeka za ta tehnično zahtevni inštrument?Violončela ni težko igrati, če začneš v otroštvu. Najprej morajo otroci osvojiti intonacijo, potem z lokom oblikujejo lepe tone. Enega je treba muzikalno navdušiti, z drugim pa piliti tehniko. Idealno je, če je nekdo priden in muzikalen ter se razvije v odličnega »muzika«, kot temu rečem. Ni dovolj le znati igrati čelo, treba je poznati harmonije, solfeggio, zgodovino glasbe. Naš glasbeni šolski sistem deluje precej dobro, od najmlajših do akademske stopnje, kjer so možne tudi študentske izmenjave z drugimi akademijami po Evropi.
Te izmenjave so danes običajne, medtem ko v času vašega šolanja niso bile, pa vendarle vam je uspelo priti na podiplomski študij v Köln.Akademijo sem takrat že končal, sem pa zmagal na jugoslovanskem tekmovanju mladih glasbenikov v Zagrebu. Moj prof. Oton Bajde je moje posnetke poslal v Beograd, kjer se je v tistih časih o vsem odločalo, in dobil sem štipendijo DAAD. V Nemčiji sem bil tri leta, vmes moral k vojakom, nato sem se vrnil še za leto dni, da sem študij končal. Sicer pa učenje glasbenika poteka vse življenje, nikoli se ne neha.
Nekoč v Sloveniji niso bili prizanesljivi do tistih, ki ste odšli v tujino. Skozi katero nišo so sprejeli vas, ko ste se vrnili?Imel sem srečo, ker sem študiral pri Siegfriedu Palmu, specialistu za avantgardno glasbo, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih postajala popularna tudi v Sloveniji. Z Marijanom Lipovškom sva imela v društvu slovenskih skladateljev recital in ob slovenskih skladateljih izvedla tudi skladbo Krzysztofa Pendereckega Capriccio per Siegfried Palm, ki ga je poljski skladatelj napisal osebno za mojega profesorja. Veliko skladateljev je bilo na tistem koncertu, prevzela jih je skladba, tudi Marijana Gabrijelčiča, ki je bil takrat umetniški vodja v SF, in na tej podlagi so me potem povabili za solo čelista v orkester SF.
Pozneje so naši skladatelji še večkrat pisali zame, zagotovo je teh skladb več kot dvajset, v kratkem bomo z godalnim kvartetom Tartini izvedli novospisani godalni trio Ljuba Rančigaja. Imam več kot 30 zgoščenk, na katerih so vključeni posnetki teh skladb.
Ste se na odru bolje počutili kot solist ali v komorni igri, kjer se odgovornost porazdeli?Kot glasbenik sem se lahko najbolje izrazil kot solist z orkestrom in na solističnih recitalih s klavirjem, res pa tako igranje zahteva več napora. Z orkestrom SF sem denimo kot solist igral v Carnegie Hallu v New Yorku, leipziškem Gewandhausu, Schauspielhausu v Berlinu. Večji užitek pa je seveda igrati v klavirskem Triu Arcadia in godalnem kvartetu Tartini, že zaradi druščine, gostovanj.
Kaj porečete na glasbeno gensko sosledje v svoji družini?Moj oče je bil violončelist, mama je igrala klavir, moja teta Manja Mlejnik je bila operna pevka, stric Tone Roš pa odličen pianist in tudi komponist legendarne skladbe Zvončki in trobentice. Tudi obe moji hčerki sta violinistki, Lana Trotovšek in Ana Julija Mlejnik. Veliko igrata skupaj, Lana ima v Londonu svoj festival.
Glasbeniki smo nekakšna posebna druščina, ki se odziva na določene priložnosti. Vsi smo svobodnega duha, čeprav so med nami tudi kakšni bolj resnobne narave. Mene so komaj spravili v orkester, ker sem bil prej svobodni umetnik in bi pri tem še vztrajal. V vsakem primeru moraš ves čas iskati naprej, vedno mora biti še nekaj, ob čemer si radoveden.
