Čelo je bil vedno najboljši inštrument, kar smo čelisti vedeli ves čas, zdaj pa vedo tudi drugi (smeh). Zanimanje zanj je med mladimi v enormnem porastu, zasluge za to pa imata nedvomno zdaj že nekdanja člana dua 2Cellos. Popularizacija čela se je v svetu sicer začela že z britansko čelistko Jacqueline du Pré, še bolj za to skrbi kitajski čelist Yo-Yo Ma. Ti štirje so izstopili iz sicer velikega števila fenomenalnih violončelistov.
Imate kot pedagoginja pomisleke glede tega, da klasični violončelisti uberejo pot v crossover žanr?Ne, sploh ne, rekla bi celo obratno, tudi v pedagoškem smislu se mi zdi dobro, kar sta počela člana 2Cellos, saj je to dobra šola za mlade; marsikdo zdaj stopa po njunih stopinjah. Res pa mi ni všeč, če na tako pot stopijo prehitro. Veliko jih misli, da violončelo pač primeš in nanj malo zaigraš. A tudi člana 2Cellos sta odsedela svoje ure vadenja in se najprej uveljavila kot vrhunska klasična glasbenika, šele nato sta izbrala pot, ki sta jo.
Nekdanji član dueta Luka Šulić bo čez dva tedna v Cankarjevem domu izvedel Vivaldijeve Štiri letne čase. Kakšen izziv je za čelista igranje violinske glasbe?Igranje violinske glasbe čelistom predstavlja tehnični izziv. Prvi koncert z violinsko glasbo mi je organiziral moj profesor na zagrebški akademiji Valter Dešpalj, ko sem imela 14 let, nastopila sem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Zagrebu in Gradcu. Ko prideš do neke stopnje znanja, hočeš še več in si zadajaš težje izzive. Izziv je torej odigrati nekaj, kar je zelo težko odigrati že na violini, recimo Sarasatejeve Ciganske napeve, Paganinijeve 24 capricciev za solo violino, Franckovo Sonato za violino in klavir. Kar nekaj je teh del, ki se štejejo tudi v standarden čelistični repertoar. Je pa kar velik zalogaj, da se Vivaldija neki čelist loti skozi Štiri letne čase. Ampak ko si že vrhunski čelist, se takega dela ne lotevaš zato, da bi tehnično napredoval, očitno je Šulić izziv našel drugje.
Težko se je naučiti igrati violončelo, se je lažje naučiti igranja klavirja?Težko je posploševati, vendar menim, da je vsem godalom skupno to, da so na začetku med težjimi inštrumenti. Ko kdor koli sede za klavir in pritisne tipko, se zasliši ton. Pri mladih čelistih pa traja nekaj mesecev, preden sploh začnejo proizvajati ton. Da pridejo do tona, ki je popolnoma čist in ob katerem ni nobenega škripanja, pa mora preteči mnogo let. S tem ne dajem klavirju manjše teže, kajti skozi leta se stvari precej obrnejo, klavir zahteva ogromno vadbe, tako kot vsak drug inštrument.
Menda na Cellofestu pričakujete kar sto otrok. Kako ste jih izbrali in kakšna izkušnja jih čaka?Prijavili so se sami, več kot sto jih je bilo, žal pa smo morali na koncu omejiti število sodelujočih na osemdeset, ker je oder v dvorani na glasbenem konservatoriju v Ljubljani, kjer bo tridnevni seminar, premajhen za vse. Naša želja je sicer bila, da jih skupaj zberemo čim več. Povezovanje čelistov, ustvarjanje vzdušja v Sloveniji, da delamo nekaj skupaj – to je naše osnovno poslanstvo. Naš festival je edini tu naokrog, v Evropi pa so čelistični festivali zelo popularni; največji je Cello Biënnale Amsterdam, zelo pomemben je tudi Cello Akademie Rutesheim.
Moja ideja je bila, da potegnemo vertikalo čez čim več oblik, ki jih ponuja čelo, od solistične igre do ansambla, hkrati pa povežemo vse generacije, od učencev do največjih mojstrov. Zelo pomembno se mi zdi, da so z nami tudi druge naše glasbene institucije, predvsem konservatorij in akademija, pa tudi partnerji – Slovenska filharmonija, RTV Slovenija.
V paleti možnosti igranja na čelo je tudi jazz, kar bo verjetno najbolj zanimalo dijake in študente. Letos smo povabili zasedbo zagrebške čelistke Asje Valčić, ki bo imela mojstrsko delavnico improvizacije. Na prvih dveh edicijah je bil z nami jazzovski čelist Stefan Braun. Zanimivo je opazovati, kako se mladim odpirajo možnosti tudi na račun Cellofesta. Moj nekdanji dijak je ravnokar odšel na študij v Hannover prav k Braunu, ki ga je spoznal lani na našem festivalu. Letos bomo imeli tudi tečaj na temo baročne glasbe za violončelo z Marcom Testorijem, ki je bil dolga leta prvi čelist enega najboljših ansamblov za baročno glasbo Il Giardino Armonico, zdaj pa poučuje na Mozarteumu. Mojstrski tečaj bo imel še Enrico Dindo, zmagovalec slovitega mednarodnega Rostropovičevega tekmovanja, ki bo tudi gost abonmajskega koncerta orkestra SF.
Že kot študentka ste bili članica zagrebškega ansambla Cellomania, s svojimi dijaki in študenti pa ste pozneje sestavili ansambel Cello attacca! V čem je čar množičnega igranja violončelistov?Cellomania je bila sploh ena prvih takšnih množičnih sestavov z violončeli v svetu. Ljudje obožujejo violončelo, ker je po barvi in razponu zelo podoben človeškemu glasu. Po drugi strani pa se čelistični ansambel primerja z moškim pevskim zborom. Če vzameš katere koli note pevskega zbora, stvar funkcionira tudi na violončelu. Skupinski zvok je nedvomno poseben. Tokrat se bosta našemu ansamblu Cellofest kot solista pridružila Marko Hatlak in Nuška Rojko Drašček.
Repertoarni razpon je ogromen, zato lahko igramo veliko stvari, ki jih recimo violine ne morejo, ker nimajo basa, mi pa smo lahko tako bas kot tudi prva violina. Ne stremimo le za lepim in čistim tonom, vibratom, tu je še ogromno drugih učinkov, ki se jih da s čelom ustvariti. Spoznavamo jih vsakič znova in jih potem raziskujemo.
