Čeprav bi na prvi pogled morda sklepali, da so ženske rdeča nit ustvarjanja Laie Abril, 31-letne diplomirane novinarke in multidisciplinarne umetnice, sama poudarja, da to drži le delno. »Lotevam se tem, ki so nevidne, ki vzbujajo nelagodje in o njih ni na voljo veliko vizualnega materiala, ker gre za pogosto stigmatizirane ali tabuizirane teme.« Da se v njih skoraj vedno znajdejo predvsem ženske, je torej bolj posledica družbenega stanja in zgodovine kot zavestne odločitve.
Laia Abril je v več projektih raziskovala motnje hranjenja, lani pa se je med drugim lotila zgodbe o najbolj razvpitem španskem serijskem morilcu Manuelu Romasanti, za katerega so po forenzičnih raziskavah ugotovili, da je bil morda interspolna oseba, kar je za nekatere morda celo bolj nelagodna tema kot pa umori sami. »Čutim potrebo po potovanju v temne kotičke zgodovine, ki jih nato osvetlim,« pravi umetnica, ki se v Galeriji Kresija predstavlja z razstavo O splavu; ta je prvi del širšega projekta Zgodovina mizoginije.
Omejevanje splava ni vedno stvar zakonodaje
Če je za splav nekoč veljalo, da ga omejuje tehnologija oziroma razvoj znanosti na tem področju, danes prevladuje mnenje, da dostop do splava omejujeta država in Cerkev. »Res sem se na začetku raziskovanja te teme veliko ukvarjala z zakonodajo, a če pogledamo zemljevid sveta, vidimo, da so ZDA na primer obarvane zeleno, kot država, kjer je splav dostopen, čeprav dobro vemo, da to ni čisto res. Dostop do splava tako ni samo stvar zakona, ampak tudi stvar finančne dostopnosti in stigmatizacije, ki prav tako otežuje dostop,« pri čemer umetnica izpostavlja strelske in druge napade na osebje in uporabnice klinik v ZDA.
Znanost je napredovala, a nekatere »starodavne metode« kontracepcije in splava so v uporabi še danes. Laia Abril na razstavi tako na primer predstavi fotografije nekaterih tovrstnih kontracepcijskih pripomočkov, ki jih je dobila v dunajskem muzeju splava in kontracepcije, ter jih postavi ob rastline in predmete, ki so jih našli v maternici ženske v Ugandi leta 2002. Na stenah galerije sobivajo fotografije obešalnikov, stopnic, po katerih so se ženske metale, da bi zaradi udarcev splavile, vrela voda, strupene rastline, kamni za udarjanje po trebuhu.
Na videz zastareli prijemi so zaradi omejevanja dostopa do splava danes še vedno v uporabi. »Pri tem ne smemo vztrajati pri evropocentričnem pogledu, da se to dogaja le v Afriki ali Južni Ameriki, ampak se dogaja tudi na Poljskem, Irskem. S tem želim poudariti, da zgodovina ni premica, temveč nekakšno nihalo, kjer tako napredujemo, kot nazadujemo. Razstava je nekakšna igra, v kateri ljudje lahko vidijo, kako delikatne so človekove pravice, še posebno pravice žensk.«
Rezultati raziskave predstavljeni skozi umetnost
Laia Abril se projektov, morda tudi zaradi svoje novinarske izobrazbe, vedno loti z raziskavo. »Raziskovanje je res moja metoda, a še zdaleč ni znanstvena. Prednost umetnosti je, da imam svobodo pri tem, kako rezultate svojega raziskovanja vizualiziram, hkrati pa rezultati mojega dela niso omejeni na zaprt, elitističen krog, ampak jih prek umetnosti skušam predstaviti čim širšemu krogu ljudi. V tem je lepota mojega dela in v tem se počutim bolj svobodno, kot če bi bila na primer znanstvenica.« Umetnica predmete z grozljivo zgodovino fotografira kot materialne dokaze, jim odvzema barvo in globino, s tem pa tudi časovno zaznamovanost, s čimer poudarja »večnost« nekaterih metod. Svojo Zgodovino mizoginije bo nadaljevala s tematizacijo histerije in mitov o menstruaciji.
