Mesto žensk ostaja platforma, ki se ukvarja z družbenimi vprašanji in v ospredje postavlja umetnice in njihovo držo do sveta. Dozdajšnje edicije festivalov so povezovale vsebine pod enotno temo, šlo je za kuriran pristop. Sama pa o sodobnih umetniških delih ne razmišljam na način, da nekaj sporočajo per se, ampak poskušam poslušati, kaj mi prigovarjajo tukaj in zdaj. Podoben odnos imam tudi, ko razmišljam o festivalu. Festival je samo en dogodek v tem svetu, ki je nedovršen, nedokončan, dokler ne pride do odnosa s sprejemnico. Izhajam iz samih umetniških del, ne nalepk, ki jih na to prilepimo. V današnji potrošniški družbi je namreč vse vnaprej označeno, stvari se prodaja s kratkimi udarnimi frazami. Od umetnosti zato želim nekaj nasprotnega, etično dimenzijo – odpiranje prostora, da spet začnemo razmišljati o lastnem odnosu do stvari.
Je tudi feminizem samo taka krovna oznaka, nalepka?Feminizem je treba razumeti večdimenzionalno. Letos smo o vprašanju spola razmišljale sočasno z drugimi družbenimi vprašanji – vprašanjem razreda, rase, etnične pripadnosti. Iskale smo presečišča, ki tvorijo določene subjektivitete. Umetniških del nismo kategorizirale kot »ženskih«. Ustvarjajo jih umetnice, ki prihajajo iz različnih okolij, situacij in odgovarjajo določenemu kontekstu. Spola ne mislimo kot izoliranega od drugih družbenih kategorij, a to ne pomeni, da vprašanje spola ni več aktualno. Je, in to še kako velja tudi za naš prostor. Reagiramo na aktualnost. Še vedno so denimo ženske neenakomerno zastopane. Poglejmo samo, kako si ljubljanska Drama zamišlja »Utopije« – s samo eno režiserko in eno dramatičarko. Naše društvo je v prvi vrsti »društvo za promocijo žensk v kulturi«.
Vseeno se zdi, da po zastopanosti v kulturi ženske celo prevladujejo. Seveda pa je to povezano tudi s prekarizacijo in podplačanostjo področja. Bi bilo zato bolj kot promocija žensk v kulturi potrebno zagovorništvo njihovih pravic?Se strinjam, na področjih, ki jim gre slabo, se vedno znajdejo ženske in ob manjšem proračunu rešujejo situacijo. Vseeno pa je tu treba razlikovati polja – večina žensk je v produkciji in organizaciji. Koliko pa je direktoric gledališč? In ustvarjalk, ki imajo dobre pogoje za delo? Naloga Mesta žensk je tudi nagovarjati tiste institucije, kjer disproporcionalnost bode v oči. Tega je precej in nikakor še nismo na točki, ko pozitivna diskriminacija ne bi bila več potrebna. Mesto žensk je ena izmed platform, katere namen je, da se predstavljajo inovativne, vrhunske, drzne, nenavadne umetnice, teoretičarke, »mislecinje«. (Smeh.) Ta prostor se ne zapira sam vase, saj te umetnice govorijo o temah, ki so pomembne za celotno družbo, ne le za ženske.
Ali bi lahko v kontekstu heterogenosti, ki zaznamuje celoten program, mislili tudi širok nabor raznolikih prostorov, ki jih letos zaseda Mesto žensk – od Roga do mestnih kulturnih institucij?Razmišljanje o razlikah ni zgolj vprašanje demokracije, ampak je ključno vprašanje leve paradigme danes. Zanima me, kako z vsemi razlikami znotraj levega polja ustvariti povezavo, in to ne v smislu konsenza. Dovolj je, da so osnovne vrednote skupne, potem so razlike lahko povezovalne. Mesto žensk tudi zato vključuje mnogo različnih partnerjev. V avtonomnih prostorih, kakršen je Rog, je neskončen zaklad znanja in izkušenj. Ne morem verjeti, da se tega ne ceni in izkoristi. Tiskovna konferenca je bila v Rogu, zaključek bo na Metelkovi, ker Mesto žensk izhaja iz avtonomnih prostorov. Sama pa verjamem v odprto držo, v spreminjanje tudi iz notranjosti institucij. Procesi morajo biti simultani, odprti na več frontah.
Znotraj Roga deluje tudi delovna skupina za prosilke za azil, kjer ste aktivni tudi sami. Kako je ta vaša dejavnost vplivala na oblikovanje festivalskih vsebin?Delovna skupina za vključevanje migrantk v skupnost je nedvomno pripomogla k refleksiji tega, da je treba dinamizirati samo sestavo članic Mesta žensk, vendarle gre večinsko za bele, visoko izobražene posameznice. Ni najenostavneje heterogenizirati lastne sredine. Feminizem pa je zame poleg tega, kaj delati, neogibno povezan tudi z načinom, kako delati stvari, kako iz samega delovanja črpati moč. Zato je naše vključevanje teh žensk zamišljeno onkraj pokroviteljstva, saj jim želimo omogočiti participacijo z njihovimi lastnimi vsebinami.
