Trije kiparji se ob delu družijo, sprejemajo obiskovalce, veseli so otrok, ki se lahko preskusijo z dletom in kladivom. Predvsem pa poteka ustvarjalni dialog med kamnom in kiparjem ter okolico Seče, kjer bodo stvaritve naposled trajno oplemenitile okolje.
Cagdas Sari iz Turčije pravi, da je videl že veliko postavitev na prostem, a da je forma viva v Seči nekaj posebnega. Ne le da gre za enega najstarejših tovrstnih javnih parkov v Evropi (od leta 1961), zanj je vir navdiha in počitka. »Ko se najem, grem v park skulptur, kjer malo odspim, se odpočijem, potem pa se vrnem in se zagledam v svojo plastiko. Presrečen sem, da lahko tukaj sodelujem, vsi so tako prijateljski in kraj pred vhodom v Portorož je za mojo skulpturo čudovit.« Sari je bil tukaj že pred leti. »Poznam Benetke in prijatelji so me povabili sem. Potem sem poslal idejni osnutek na natečaj za ta simpozij in so me marca izbirali,« pove, se usede in zazre v svojo jajčasto kamnito skulpturo, naposled prime brusilko in zareže vanjo.
»Istrski apnenec je mehak in topel, silno hvaležen za obdelovanje,« doda Boštjan Kavčič, ki med pogovorom ponudi orodje za obdelavo radovednim otrokom in jih nauči klesanja črt v svojo plastiko. Zamislil sem si organizem spiralne oblike, ki bo stal pred cerkvico v Luciji, poimenoval ga bom številka 47 ali »bela kača«. Oblečen v bel kombinezon in belo ruto z zaščitnimi očali je videti kot znanstvenik, zlit z naravnim laboratorijem, predvsem pa vesel obiskovalcev. »Jutri je nedelja in gremo v Kostanjevico ali na Kras.« »Še ne veste, kam?« ga vprašam. »No, organizacija malce šepa. Očitno so Obalne galerije v obdobju tranzicije po odhodu Biloslava in Medveda, mislim pa, da so na vidiku zanesljivi mlajši kustosi, s katerimi želim v prihodnje delati,« dodaja Kavčič.
Potem se odpravim v park skulptur, kjer vlada izjemna energija, večmetrski kipi komunicirajo s prostorom, oljkami, figami in morjem, pa med sabo, v vseh teh skorajda šestdesetih letih je nastala zavidljiva zbirka najrazličnejših izrazov kiparjev z vsega sveta. »Všeč so mi vsi kipi,« pove oče dveh otrok, ko ga vprašam, zakaj prihaja sem z družino. »Otroke spustim v park in plezajo po kamnih… Ponosni smo na formo vivo, ki se zdaj seli v Park Sonce v Luciji,« doda domačin.
Toda v resnici se kamnite plastike vsako leto pojavljajo po vsej slovenski obali, ob križiščih, morju in v parkih od Kopra do Lucije. Kot takšne nagovarjajo obiskovalce in harmonizirajo urbano strukturo mest in njihovo zgodovino. Letos bo izšel katalog novih stvaritev simpozija forma vive v Seči skupaj z lesenimi novitetami iz letošnje kostanjeviške forme vive. Tako se postopoma ponovno združujejo lepote slovenskih »živih skulptur«, ki so nekoč že tvorile četverec skupaj z mariborsko formo vivo v betonu in jekleno na Ravnah na Koroškem. Mednarodni simpozij na seškem polotoku pa ostaja skupaj s Kostanjevico najstarejše neprekinjeno delovno srečanje kiparjev, kjer bodo še dva tedna ustvarjali pred očmi obiskovalcev in ponudili preizkus kiparskih veščin slehernemu ljubitelju umetnosti.
