Avstralskega vojaka Ralpha F. Churchesa z vojaškim imenom Vran so leta 1941 ujeli v Grčiji in ga z vlakom poslali v nemško taborišče pri Mariboru. Hitro se je naučil nemščine in si priboril položaj prevajalca in pogajalca v taborišču. »To svojo vlogo je izkoristil za iskanje stikov s partizani, zemljevidov in drugih stvari, ki bi mu pomagali pri pobegu, o katerem je razmišljal že dlje časa. Pozno poleti 1944 se je odločil, da se to mora zgoditi,« nam je v Otoku pri Metliki na slovesnosti v spomin reševanja zavezniških letalcev pripovedoval njegov sin Neil Churches.
Medtem so ujetniki, ki so popravljali progo pri Ožbaltu, vzpostavili stik s partizanskim kurirjem. Vranu je tako skupaj s sedmimi ujetniki 30. avgusta uspelo pobegniti in s pomočjo partizanskega kurirja priti do Lovrenca na Pohorju, ki so ga partizani prav v tistih dneh osvobodili. »Dogovorili so se, da jim pomagajo osvoboditi še 80 tovarišev v zameno za vojaški material,« pripoveduje Churches. Naslednjega dne je borcem Šercerjeve brigade skupaj s sedmerico res uspelo rešiti ujetnike. Ti so se nato ob spremstvu partizanov podali čez Pohorje, kjer se jim je pridružilo še devetnajst britanskih in francoskih ujetnikov.
Dvesto petdeset kilometrov dolga pot jih je nato vodila čez Gornji Grad in mozirske planine do Spodnje Slivne in Litije, kjer jim je ob nesebični pomoči domačinov uspelo neopazno prebroditi Savo. »13. septembra so prispeli v Semič, kjer so teden dni čakali na zavezniška letala. Kot je bilo dogovorjeno, je pet letal dakota pripeljalo material in odpeljalo vseh sto ujetnikov proti Bariju. To so bili sploh prvi poleti z vojaškega letališča Otok,« pripoveduje Churches. Njegov oče je leta 1996, po 50 letih molčečnosti, h kateri so bili zavezani vojaki, svoje spomine na dogodek, ki velja za največji uspeli pobeg vojaških ujetnikov v Evropi, opisal v knjigi Vranov let v svobodo. »Slovenci bi res morali biti ponosni, kajti vse to se ne bi zgodilo brez izjemne organiziranosti, hrabrosti in srčnosti partizanov,« dodaja Churches.
Junaške zgodbe malih ljudi
Trajnost spomina in mednarodni pomen dogodka društvo Vranov let ohranja in poglablja z mednarodno potjo zavezništva, ki združuje kraje, ki so jih štirinajst dni premagovali britanski ujetniki na poti v svobodo. Ob vojaškem letalu DC3 dakota v Otoku, ki predstavlja spominsko obeležje na pomen nekdanjega vojaškega letališča, so v soboto odprli tudi razstavo s pomenljivim naslovom Ponovno rojeni. Kot dodaja predsednik društva Vranov let Eduard Vedernjak, je s postavitvijo razstave projekt Vranov let dobil polno veljavo, »sam po sebi pa predstavlja zgodovinsko resnico, ki je ni mogoče zanikati, spregledati ali potvarjati«.
Po besedah enega od avtorjev razstave Blaža Torkarja razstava govori o junaških zgodbah malih ljudi, ki so pomagali zavezniškim letalcem v težkih trenutkih druge svetovne vojne. Do julija 1944 so vse rešene letalce zbirali na osvobojenem ozemlju Bele krajine, od tam pa s spremstvom pošiljali v Bosno, od koder so jih z letali odpeljali v Bari. Ko so julija 1944 odprli partizansko letališče v Nadlesku in kasneje še v Beli krajini, je bilo vračanje zavezniških letalcev in vojnih ujetnikov hitrejše in enostavnejše.
Mnogi so se s pomočjo partizanov »ponovno rodili«
Na slovenskih tleh je padlo 720 zavezniških letal, slovenski partizani pa so rešili več kot 800 zavezniških letalcev in vojnih ujetnikov. Kot dodaja Torkar, so rešeni letalci poudarjali veliko požrtvovalnost slovenskih partizanov in prebivalstva. »Mnogi so kasneje čustveno ocenili, da so se s tem, ko so jih partizani rešili in jim omogočili vrnitev v svoje baze v južni Italiji, ponovno rodili. Od tu tudi naslov razstave.«
Med 2000 Slovenci, ki so jih zavezniška letala odpeljala do konca vojne na varno, sta bila tudi Ladislav Sluga iz Ljubljane in Tone Pevec iz Brezovice pri Mirni. Sluga je leta 1942, ko mu je bilo komaj tri leta in pol, s starši odšel na Bazo 20, kjer je bila njegova mati kuharica. Jeseni 1944 so ga skupaj z ranjenci naložili na voz in ga odpeljali v Belo krajino. »Zelo na hitro so nas spravili na letalo za Bari, mati je prišla 14 dni za menoj. Neki črnec, najbrž je bil rezervni pilot, me je vzel v naročje, saj je bilo letalo nabito polno. In še vedno se spomnim tistega okusa po čokoladi, ki so jo piloti dali otrokom na letalu. Vsak je dobil en košček.«
