Spomenka Hribar: Nemcem se udinjamo, sami pa se sovražimo

Strupena zel, ki išče prst za rast

»Ko sem prebrala Kocbekov intervju, ki ga je dal Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli in v katerem je obelodanil dejstvo povojnih likvidacij, sem izgubila zgodovinska tla pod nogami, kakor sem nekje zapisala. Nekaj let si nisem opomogla od razočaranja, sem pa natančno študirala Dokumente ljudske revolucije v Sloveniji in druge zgodovinske knjige o tej temi. Bolj ko sem se seznanjala z dogajanjem med vojno, bolj sem bila zaskrbljena, kaj bo, ko bo nekega dne vse to prišlo na dan – še posebno zamolčana grozovita likvidacija več tisoč po vojni vrnjenih domobrancev in civilistov. V eseju Krivda in greh sem zapisala, da je to grozovitost treba pozabiti, seveda pozabiti kot 'maščevalno misel, kot sovraštvo, kot strupeno zel, ki bi iskala vedno novo in novo prst za svojo rast'! Toda 'spominjati se je je treba prav kot narodove tragedije', sicer je 'ne bomo mogli pozabiti kot sovraštvo'.

Tako sem spontano prišla do ideje sprave: izrecno sem poudarila, da ne gre za spravo z belogardizmom, ampak za spravo med nami kot ljudmi, torej gre za drugačen, naš, človeški habitus! Preteklosti ni mogoče izbrisati, moremo in moramo pa sobivati kot enakopravni in enakovredni državljani in ljudje. Razen seveda zločincev in kriminalcev, ki spadajo pod sodstvo! Poudarila sem: 'Vsak ideološki ekskluzivizem je smrtno nevaren.' Vsako izključevanje drugega na podlagi izenačenja človeka s katerokoli ideologijo je smrtno nevarno. V tem smislu sem poudarila: 'Katoliška ideologija je pri nas končala v belogardizmu in krvavem narodnem izdajstvu.' Torej ne gre le za revolucionarno ideologijo, temveč tudi za protirevolucionarno! Ki pa se je po osamosvojitvi razrasla do neverjetnega sovraštva ne le do nekdanjih komunistov, temveč do vseh 'ki niso z Nami!' Tako smo spet ideološko in človeško razdeljeni.«

»Saj to je ta absurd: Nemcev in Italijanov, ki prihajajo k nam, ne sovražimo, gostimo jih na vse načine, nemški politiki se celo udinjamo, sami pa se sovražimo zaradi stvari, ki jih za nazaj ni mogoče spremeniti. Ne le neposredni udeleženci spopada med vojno, tudi njihovi potomci ne morejo pozabiti prestanega trpljenja in smrti svojih dragih. Iz teh zamer in čustev, ki jih ne moremo ali ne zmoremo premagati, raste tudi naša današnja razdeljenost. Levica ne more preseči sovraštva do kolaborantov, pa čeprav so svoj dolg do skupnosti že plačali s smrtjo. Desnica pa ne preseže sovraštva do komunistov, čeprav so številni komunisti padli v spopadu s sovražniki in domačimi kolaboranti. Eni in drugi spregledajo, da je vsakdo od njih, naših in njihovih, imel mater in očeta, morda brate in sestre, ženo, otroke in svoje sanje – potem pa nič več! Desnica pozablja, da se je naša nesreča začela 6. aprila 1941 z okupacijo naše domovine; če ne bi bilo vojne, tudi bratomornega spopada med vojno ne bi bilo! Ta narodova travma je tista, na katero sovražna, desna fundamentalistična politika cepi svoje hotenje po maščevanju, predvsem pa po absolutni oblasti. Državljanski spor se nadaljuje.«

Molk borcev in Cerkve

»Večkrat sem pozvala vodstvo Cerkve, naj obsodi kolaboracijo z okupatorji, ki jo je med vojno njeno vodstvo s škofom Rožmanom na čelu izvajalo in požegnalo, a doslej brez odmeva. Seveda sem pozvala tudi Zvezo združenj borcev NOV za obrambo vrednot NOB, naj obsodi revolucijo, ki je storila toliko hudega ljudem med vojno in po njej – pa tudi zaman! Ker se Zveza borcev ne distancira od revolucije, zločini revolucionarnega nasilja padajo tudi na narodnoosvobodilni boj in se celo stopnjuje vedno bolj obsceno sovraštvo do partizanstva kot takega. Revolucionarnega nasilja, še posebno po vojni, pa ni mogoče spregledati ali minimalizirati. Skoraj 15 odstotkov vseh žrtev vojne in povojnega maščevanja je bilo po osvoboditvi! Koliko pa je bilo žrtev medvojnih izdajstev in aktivne kolaboracije z okupatorji, pa skoraj ni mogoče izračunati.«

»Med vojno ni šlo le za likvidiranje izdajalcev, pobijalo se je tudi iz razrednega principa, v korist pridobivanja absolutne oblasti Komunistične partije. Med vojno, celo znotraj partizanstva, je šlo za še ene vrednote, ki so vodile revolucijo: oblastiželjnost za vsako ceno, sektaštvo do drugače mislečih, varanje in omalovaževanje nekomunistov, tudi bojnih sotovarišev, krščanskih socialistov. Menim, da je pasivna kolaboracija z okupatorji legitimna (javne ustanove morajo delati: bolnišnice, promet, pošta…), vendar je šlo za več, Kristusovi vojaki so zapriseženo sodelovali z okupatorji proti partizanski vojski in proti vsem, ki so sodelovali z OF, zato se za medvojno bratomorno prelivanje krvi tudi RKC ne more izmakniti svoji odgovornosti. Rezultat obojega, levega in desnega sektaštva je v Rogu in na drugih grobiščih, tudi v Barbarinem rovu. Bila sem v njem in tiste grozote ne bom nikoli pozabila.«

Prepleteni v krivdi in grehu

»Nikoli nisem izenačevala krivde komunistov in kolaborantov! Že v eseju Krivda in greh ne, poslej pa sploh, pa sem se morala in se moram kar naprej otresati tega očitka. Nasprotno, menim, da ima vsaka stran svojo – na drugega neprenosljivo – krivdo! Vsaka svojo! In vsaka mora opraviti s svojo krivdo! Nedvomno so se komunisti kot Slovenci in ljudje, ki hočejo živeti v svobodi, za ta cilj bojevali proti okupatorju in zato so kot partizani častni del narodnoosvobodilne vojske. Toda kot komunisti so imeli svoj posebni politični cilj: osvojitev absolutne oblasti. Protikomunisti so se kot Slovenci in kot verniki bojevali za svobodo nasproti komunizmu, ki je bil zanje – po razlagi RKC z Vatikanom vred – hujši sovražnik kot nacifašizem. Med enimi in drugimi je razkol, zato obeh strani ni mogoče enačiti! Sta pa bili sprepleteni v boju v krivdi in grehu, zato mora vsaka stran pomesti pred svojim pragom!

Že leta nazaj si prizadevam za razločevanje revolucije in narodnoosvobodilnega boja! ZZB NOV vztraja pri opravičevanju revolucije, s čimer daje desnici priložnost in opravičilo, da prav tako enači narodnoosvobodilni boj z revolucijo – zato, da z zavračanjem revolucije opravi tudi z NOB! To pa ji je potrebno zato, da je problem kolaboracije manjši, ga tako rekoč ni, torej je tudi obsoditi ni treba. Obstaja seveda tudi drugi pol: dokler ideološki nasledniki z RKC ne bodo obsodili krvave kolaboracije z okupatorji, toliko časa bo ZZB NOV imela opravičilo, da se ne distancira od revolucije. Tako druga drugi dajeta povod in opravičilo, da lahko uveljavljata vsaka svojo Resnico in Pravico, naše medsebojno življenje pa je vse bolj neprijazno, polno očitkov in sovraštva, ni veselja…«

»Empatija je temelj sprave. Ne gre za iskanje nekega ideološkega ali političnega ravnotežja; ne gre za ideološko ali politično porazdelitev krivde, gre za sočutenje z ljudmi, s človekom v trpljenju. Zamera in sovraštvo ne smeta segati onkraj smrti! Če na to pozabimo, sovraštvo z ene strani poraja, poganja sovraštvo na drugi strani. In potem se vrtinči ta zla spirala nazaj, v preteklost, in naprej, v prihodnost. In zastruplja tudi naše potomce.

Pietetni odnos do vseh mrtvih je prvi pogoj sprave kot dopuščajočega, strpnega in sočutnega sobivanja nas vseh. Zaradi nas, živih. Ne zaradi mrtvih!«