»V tistem času se ženske niso mogle vpisati na katero koli akademijo ali visoko šolo. Tako se je Helena vpisala na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta, ki so jo tedaj na kratko imenovali Damska akademija.«
To je citat iz spremljevalnega gradiva k razstavi, ki nazorno pokaže pravo sliko njenega življenja in delovanja ter današnjega (ne)poznavanja življenja umetnice in njenega opusa. Helena Kottler Vurnik (1882–1962) je znana predvsem kot sodelavka v projektih svojega moža arhitekta Ivana Vurnika. Kljub pogostemu poudarjanju enakovrednosti njenega deleža je bila in je ostala v njegovi senci. Celo zdaj, z razstavo, ji nismo zmogli do konca odpreti vrat; naslov izjemne razstave in bogat spremljevalni katalog sta popreproščeno poimenovana kar Helena Vurnik. Kot da v času pred poroko ni ničesar ustvarila, kot da je zaživela šele, ko je stopila v zakonski stan.
Dunajčanka, ki krepi slovenskost
Helena Kottler je bila Dunajčanka, leta 1907 se je vpisala na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta. Zaposlila se je kot ilustratorka, najela lasten atelje in se novembra 1913 poročila z Ivanom Vurnikom. Postala je sodobnica naših vesnanov – Umetnostni klub Vesna so leta 1903 na Dunaju ustanovili nekdanji učenci ljubljanske umetno obrtne šole.
Na razstavi je videti, kako je razvila slovenski narodni slog, čeprav je bila Neslovenka. Sledila je programu vesnanov: ustvarjati umetnost za potrebe Slovencev in Hrvatov, obujati slovensko ljudsko umetnost. Vesnani so preučevali in zbirali redke ostanke ljudske umetnosti in ornamentike, kmečko umetno obrt, zbirali in risali hišno opremo, oblačila ter iskali izvirne tipe, stavbe in motive. Gojili so ilustracijo, risanje razglednic, karikaturo in satiro, nekateri tudi grafiko. To obdobje zaznamuje njeno najprepoznavnejšo stvaritev – poslikavo Zadružne gospodarske banke v Miklošičevi ulici v Ljubljani. Notranjščina je v celoti priznana kot plod njenega dela, poslikava fasade pa naj bi bila delo obeh zakoncev; pogosto njunega prispevka ni mogoče in tudi ni smiselno ločevati.
Izolacija na Kranjskem
Po selitvi na Kranjsko leta 1914 umetnici ni uspelo vzpostaviti lastne socialne mreže, povsem je bila odvisna od svojega moža in naročil, predvsem cerkvenih. Po letu 1942, ko so ji Italijani ustrelili devetnajstletnega sina, je izgubila vero v umetnost. Naročila so bila vse redkejša, moža so postopoma odslovili s fakultete za arhitekturo, umetnica je pozabljena umrla leta 1962.
Poslikava Zadružne gospodarske banke, tržaško Marijino oznanjenje, ornati za škofa Jegliča, vezenine za liturgično opremo, knjižna oprema za Mohorjevo družbo – omenjena dela so le majhen delček bogate zapuščine Helene Kottler Vurnik. Razstava v Narodni galeriji je impresivna in za obiskovalce presenečenje, navdih in celo ponos.
