»Nagrada novo mesto skuša javnost opozariti na zvrst kratke proze, ki je ob romanu pogosto spregledana. Ključne so že nominacije, saj žirija preseje celoletno bero in izpostavi najboljše. Te morda preberejo tudi bralci, ki se kratke proze redkeje lotijo,« je v uvodu okrogle mize Od fabule do novega mesta povedala profesorica z mariborske slovenistike Blanka Bošnjak.
Strinjal se je tudi kritik in urednik Aljoša Harlamov, ki je proces izbora primerjal s podeljevanjem nagrade kresnik: »Žirija je prebrala okoli 70 zbirk. Tako kot pri romanu se je izkazalo, da je med njimi veliko slabih del in nekaj presežkov.«
Kritičarka in urednica Tina Kozin meni, da je izostanek nagrade fabula zaznamoval predvsem avtorje, ki so zaradi statusa samozaposlenega v kulturi in različnih štipendij od nagrad precej odvisni. »Poleg tega mnogi izbori knjig, denimo za predstavitev na mednarodnih sejmih, temeljijo na nagradah, zato veliko dobrih del ne dobi priložnosti v tujini.«
Dovolj besedil in dober urednik
Smo torej bralci zadnjih pet let kakšne avtorje kratke proze skoraj spregledali, je zanimalo povezovalko pogovora Mojco Pišek. Bošnjakova je v odogovor opozorila na kratko prozo Mojce Kumerdej, Milana Kleča in Dijane Matković, Kozinova se je spomnila na Francija Novaka, Harlamov še na Anjo Mugerli, Jasmina B. Freliha in Andreja Tomažina. »Pogrešam tudi pisce, ki so se v kratki prozi odlikovali konec devetdesetih in okoli leta 2005, denimo Nejca Gazvodo in Matjaža Brulca. Zdaj namreč beremo predvsem revijalne objave in kratkoprozne prvence, nato pa ti avtorji že kar izdajo roman,« je zatrdil kritik in urednik.
»V prvencih so vidna močna nihanja med kakovostjo posameznih zgodb, kar bralec hitro opazi. Razporeditev zgodb je pomembna, ni nujno dobra ideja, da je prva zgodba v zbirki najboljša in druge slabše,« je nadaljeval Harlamov, češ da je konsistentno zbirko kratke proze težje napisati kot roman. Tina Kozin je obenem opozorila še na problematiko tematske heterogenosti (ali enotnosti) zgodb v posamezni zbirki, ki jo bralci včasih cenijo, drugič ocenjujejo kot pomanjkljivost. »Za avtorja je najpomembneje, da ima napisanih dovolj tekstov in da ima dobrega urednika, ki mu med njimi pomaga opraviti selekcijo in nekatere tudi izločiti.« Bošnjakova je ob pomembnosti avtorjeve samokritičnosti poudarila še koristnost delavnic kreativnega pisanja.
Kračina ni olajševalna okoliščina
Kljub vsesplošnemu pomanjkanju časa za branje večji del slave danes še vedno pripada romanu, je prepričan Harlamov, a v kratki prozi se najprej vidijo indikatorji, v katero novo smer – denimo estetike – bo napredovala neka literatura. »Avtor mora vedeti, katero temo lahko razvije v roman in katero v kratko zgodbo. Če misli, da je kratka zgodba le en korak do romana, se moti, to je korak stran.« Da gre za dve povsem ločeni zvrsti, je prepričana tudi Kozinova: »Velikokrat je v romanu toliko balasta, da bi nemara bolje deloval kot kratka zgodba ali novela. Večina avtorjev mi je rekla, da težje napišejo kratko zgodbo kot roman, saj je bolj sintetična, hkrati pa mora imeti dovolj odprtih mest.« Bošnjakova se je strinjala, da se je pri pisanju kratke proze pomembno držati strukture, ki ne popušča in vzdržuje pozornost bralca. »V tem se je treba izmojstriti, kračina ni olajševalna okoliščina.«
Gostje so se strinjali, da slovenske kratkoprozne produkcije morda res ne moremo primerjati z veliki imeni, kot so Alice Munro ali Raymond Carver, a našemu dvomilijonskemu bralstvu se ne godi slabo. »Tudi v Veliki Britaniji izide ogromno obupnih knjig. Morda bi moralo tudi pri nas več ljudi pisati še slabše, da bi bolj cenili dobre avtorje,« je sklenil Harlamov.
