Novica z začetka tedna, da bo Igor Samobor ljubljansko Dramo vodil tudi v naslednjem mandatnem obdobju, ni mogla biti ravno presenetljiva, pa čeprav se je sklepno dejanje razpisa za ravnatelja naše osrednje gledališke ustanove, torej potrditev izbranega kandidata s strani ministra za kulturo Antona Peršaka, medilo kar nekaj mesecev. Navsezadnje bi si na čelu te ugledne nacionalne gledališke hiše vsaj na prvi pogled težko predstavljali primernejšo osebo: kot vrhunski igralec, ki je glavnino svoje bogate ustvarjalne poti prehodil ravno na odru Drame, član njenega ansambla je namreč postal takoj po koncu študija na akademiji, ima Samobor nesporno umetniško kredibilnost, poleg tega se je v dobrih štirih letih, odkar sedi za mizo v prostorni ravnateljevi pisarni, po večini obstoječih meril kar dobro izkazal. Pri tem ni nepomembno, da je bil uspešen tudi v tistih kategorijah, ki jim ministrstvo namenja vse več pozornosti: število dogodkov v Drami je zadnja leta naraščalo, tudi po zaslugi novih vsebin, število obiskovalcev prav tako, več pozornosti je namenil kulturni vzgoji in pedagoškim projektom, predvsem pa je znal dovolj spretno krmariti med pričakovanji ustanovitelja ter vse bolj težavnimi finančnimi razmerami; ob »varčevalnem« upadanju letnega proračuna za kulturo so se postopno tudi sredstva, ki jih imajo v Drami na razpolago za ustvarjanje programa, znižala za približno 40 odstotkov. »Denarja je vedno manj, delovnih mest tudi, toda statistike naj bi šle vsako leto navzgor,« je nekoč jedrnato opisal položaj kriznega menedžerja, v katerem se je nenadejano znašel.
Odpiranje gledališča v javnost
Reševanje tovrstnih težav mu gre očitno precej dobro od rok; med razlogi, ki so jih na ministrstvu navedli v prid njegovemu ponovnemu imenovanju, je denimo tudi, da je Samobor v kandidaturi »predstavil ustrezne predloge za normalno delovanje zavoda v sezonah, ko bo potekala prenova matične hiše«. Če bo od zoba časa hudo načeta stavba, ki je za trenutne potrebe produkcije že dolgo premajhna, tehnično in higiensko pa verjetno ne dosega več niti minimalnih standardov, v njegovem drugem mandatu (ta se bo iztekel leta 2023) zares doživela tako nujno obnovo, o kateri se govori že desetletja, bo to eden njegovih največjih uspehov v vlogi ravnatelja; in vsaj za zdaj kaže, da napori, ki jih je doslej vložil v to, ne bodo zaman.
Z mnogimi nagradami ovenčani umetnik je na ravnateljski stolček Drame sedel maja leta 2013; za prevzem tega položaja ni bil posebno navdušen in, kot je priznal, so ga h kandidaturi zanj nagovarjali že kdaj prej, a se za ta korak ni hotel odločiti. K temu, da se je premislil, je takrat vsaj delno pripomoglo malce otopelo vzdušje v hiši, ki je po predčasnem odhodu Iva Bana z ravnateljskega položaja obtičala z začasnim vodstvom brez dolgoročnejše vsebinske strategije. Ob prihodu je takoj pojasnil, da vidi Dramo kot povezovalno ustanovo, ki bi postala nekakšno središče razmisleka o današnjem času ter prostor celovite kulturne izkušnje; napovedal je, da bo Dramo odprl novim vsebinam in tudi novemu občinstvu. »Nisem ravno privrženec političnega gledališča, sem pa privrženec gledališča, ki mu ni vseeno – ki zastavlja vprašanja in usmerja pozornost na tisto, kar nas vse zadeva.« Izvedbe načrtov se je lotil zagnano, včasih morda kar nekoliko trmasto, vsekakor pa v skladu z nagnjenjem k perfekcionizmu, ki je tako pogosto prišlo do izraza v njegovih igralskih stvaritvah. Dogajanje v Drami se je postopoma razživelo: odprla se je kavarna, v hišo so se naselili literarni večeri, pogovori, nedeljski koncerti, ob koncu sezone celo gledališki festival. V trdni želji, da bi Dramo odprl javnosti in jo vidneje umestil v širšo zavest, je pripravljen narediti marsikaj – tudi prebirati poezijo v izložbi veleblagovnice.
Odločen, včasih skoraj preveč
Kljub nedvomnim uspehom so bile njegove odločitve občasno deležne tudi kritik, na katere ima običajno že pripravljen tehten odgovor; spet druge očitke, kot se zdi, včasih preprosto kar presliši, prepričan o svojem prav. Na glasove, da poskuša Dramo z množico prireditev, med katerimi so tudi takšne, ki nimajo neposredne povezave z gledališčem (kot na primer pogovorni večer z znanim strokovnjakom za ljubezenske odnose), spreminjati v neke vrste drugi Cankarjev dom, se na primer ni pretirano oziral. »Predstave so po pomembnosti na prvem mestu, vse drugo je program, ki to prioriteto podpira,« je komentiral. »Vsaka uprizoritev ima določeno vsebino, o kateri je smiselno in potrebno govoriti; razni dodatni dogodki, kot so pogovori in okrogle mize, so tako ali drugače tematsko vezani nanjo.« Pri tem ni pozabil dodati, da so naloge, ki jih predvideva ustanovni akt nacionalnega gledališča, opredeljene zelo široko in da je treba občinstvo navsezadnje vzgajati.
Samobor tudi sicer ne okleva, kadar se je treba postaviti za program svoje hiše. Tako denimo sploh ni skrival nejevolje, ko predstava Faust v režiji preminulega Tomaža Pandurja (ena od dveh, v katerih Samobor še vedno nastopa; druga je uspešnica Jez, ki je na repertoarju Drame že 16 let) lani ni bila izbrana v program festivala Borštnikovo srečanje; toda vsaj nekaterim se je zdelo precej neprimerno, da ravnatelj gledališke ustanove javno kritizira odločitve nacionalnega festivala, še zlasti če gre za predstavo iz njegovega teatra, v kateri igra naslovno vlogo – on sam. Ko so se ob predstavi Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija pojavila mnenja, da uprizoritev zaradi vulgarnosti in domnevne plitvosti ne sodi na oder nacionalnega gledališča, jih je brez pomisleka zavrnil. »Ne vem, kaj naj bi potem sploh spadalo v Dramo. Gledališče je živ organizem, ki lahko sam sebe plemeniti zgolj s preizkušanjem novega,« je bil odločen. »Sicer pa mi je bilo všeč, da je predstava razburkala kulturno javnost; zdi se mi pomembno, da gledališko dejanje še lahko postane predmet polemike.« Prav tako ni manjkalo pripomb na zasnovo aktualne gledališke sezone, ki so jo v Drami s programom, skorajda v celoti sestavljenim iz historičnih slovenskih dramskih besedil, posvetili 150. obletnici ustanovitve Dramatičnega društva oziroma začetkom poklicnega gledališkega ustvarjanja pri nas. »Želimo se pokloniti poti, ki jo je v tem času prehodilo slovensko gledališče, se pri tem ozreti na nekatera najbolj ključna besedila, jih ponovno prebrati in uprizoriti skozi današnje oči,« je pojasnil Samobor. Vseeno se pomislek, da bi na repertoar nacionalnega gledališča ob tej priložnosti spadalo tudi nekoliko več sodobne slovenske dramatike, zlasti tiste mlajših avtorjev, ne zdi povsem iz trte izvit.
Kakor koli, za temeljito presojo ravnateljevega dela in dosežkov je zdaj na voljo še kar nekaj let.
