Potem ko je bil kot vodilni ustanove zaloten pri finančnih prekrških - uporabi službene kartice v zasebne namene, izplačevanju dnevnic na roke (ne le sebi, ampak tudi drugim v ustanovi), angažiranju v (honorarnih) vlogah, kar naj bi mu ob ravnateljski plači v dveh letih naneslo še dodatnih 70.000 evrov -, mu je zdaj kar nekako težko verjeti, četudi naj bi svoje obveznosti do Drame sproti poravnaval. Vendarle je najprej vse priznal, se posul s pepelom, nato pa po nasvetu svoje pravne zastopnice Ane Iglič obmolčal. Do te srede, zadnjega uradnega dne ravnateljevanja in dve leti pred iztekom mandata. "Sodim tja med desne," se zareži pred novinarji in očita levousmerjenim strankam pretiran angažma pri njegovi odstavitvi. Vidi se kot osamelec iz obdobja Simonitijeve kulturne vladavine; Vasko Simoniti ga je leta 2008, tik pred svojim odhodom, nastavil (in odstavil "levega" Janeza Pipana), in že takrat je njegovo imenovanje dvignilo nekaj (političnega) prahu.

Zelene ali rdeče številke?

Ta ponedeljek je ministrica za kulturo Majda Širca na podlagi predhodno pridobljenega mnenja sveta zavoda SNG Drama Ljubljana Ivu Banu poslala odločbo o razrešitvi, na njegovo mesto pa kot v.d. ravnatelja postavila odvetnika Petra Sotoška Štularja, ki sicer nima gledaliških referenc, razen krajše asistence direktorici Slovenskega mladinskega gledališča. Sotoškovo sodelovanje z generalnim sekretarjem Stojanom Pelkom, njegovo domnevno simpatiziranje s strankama SD in Zares ter očitna priljubljenost na ministrstvu, kjer je bil svojčas zaposlen, so po mnenju mnogih pripeljali tudi do ministrske podpore: kot lastniku zasebnega podjetja Omnimodo so mu odobrili izvedbo evalvacije javnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev za leto 2010, a ko je v javnost prišlo, da je taisto podjetje sklepalo pogodbe z različnimi lokalnimi mediji za pripravo dokumentacije za omenjeni razpis, je Sotošek od pogodbe odstopil, za nekaj časa poniknil, nato pa še istega dne, ko so mu z ministrstva poslali pogodbo z novo funkcijo v.d. ravnatelja Drame, podjetje zaprl.

Razrešitev Iva Bana je ta teden na noge spravila celo državnozborski odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino, ki je obravnaval pobudo za sprejem avtentične razlage 36. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) - ta namreč govori o imenovanju in razreševanju ravnateljev v javnih zavodih -, a so potem le presodili, da "avtentična razlaga" člena, ki jo je zahtevala odvetnica Igličeva tudi ob podpori poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ni potrebna. Kljub domnevnemu navzkrižju zakonov in aktov je razumeti, da je tako nastavitev kot razrešitev v rokah ustanoviteljev javnega zavoda. S tem pa ima tudi ministrica svoj glas pri "kadrovanju". Kdo ima pravno bolj prav, bodo očitno odgovorili šele dolgotrajni postopki in izpodbijanja. Ministrstvo je sicer prepričano, da so angažmaji Banove pravne pooblaščenke nesmiselni, ker naj ne bi ločila med postopkom razrešitve ravnatelja javnega zavoda in postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnatelju javnega zavoda.

Ban ostaja v nacionalni gledališki hiši, saj mu ostaja redno delovno razmerje na mestu dramskega igralca. Toda prepričan je, da je ogromno naredil za svoj delovni kolektiv tudi kot ravnatelj; ni zmanjšal števila premier v novi repertoarni sezoni, prav tako, ker jim gre v Drami po njegovem tudi finančno dobro, ni zniževal plač zaposlenim. Pa bi verjetno po "dekretu" ministrstva za kulturo o obveznem varčevanju (predvsem pri plačah) v javnih kulturnih zavodih moral nekaj ukreniti. Sicer se bo javni zavod še letos znašel v rdečih številkah.

Igralec v finančnih škripcih

V rdečih številkah pa naj bi bil že nekaj let Banov osebni transakcijski račun. Sam je priznal, da je v določenih finančnih težavah, mi pa domnevamo, da je temu morda kriva njegova dolgoletna strast do piramidalnih iger na srečo. V piramido Fair Play, nekakšno predhodnico še bolj razvpite igre Catch the Cash, je zvabil prenekaterega Slovenca s prihranki; na koncu so praznih rok ostali vlagatelji, pa tudi Ivo Ban sam, tudi zaradi neplačevanja davkov. Po naših informacijah naj bi mu od redne plače mesečno ostalo le nekaj manj kot trideset evrov. V tem kontekstu so tudi njegovi honorarni odrski angažmaji povsem razumljivi. In oskubil naj ne bi le lastnega proračuna, denar naj bi si redno izposojal tudi od svojih kolegov v gledališču.

Ampak ko Ban stopi na odrske deske, si vendarle zasluži vse spoštovanje. Bil je Pek s steklenico, Gospod Meščan, Direktor s kuhalnico, Debelinko, Pompej, Župnik, Trgovec Ignacij Detela, Policijski načelnik, Vanč, Lopahin, in potem Caliban, pa Porfirij Petrovič, Kreon, Aleksander Ignjatevič Veršinin, Polonij, Baron Lenbach, Fjodor Pavlovič Karamazov, Abram Abramovič Vengerovič, vse do Julija Cezarja v lanski sezoni - v glavnem težke karakterne dramske vloge. Skok v "zasebni" teater s Polono Vetrih in predstavo Ob letu osorej (Cankarjev dom) ter predstavo Ob istem času, enkrat drugič (Teater Komedija BTC) mu je prinesel desetletje komercialnega uspeha. Sicer pa ga ni slovenskega gledališča, v katerem Ban ne bi deloval.

Pomemben pečat pušča tudi v slovenskih celovečernih filmih: Sreča na vrvici, Draga moja Iza, Nasvidenje v naslednji vojni, Učna leta izumitelja Polža, Kormoran, Moj ata, socialistični kulak, Kavarna Astoria, Srčna dama, Felix, Pesnikov portret z dvojnikom, Ljubljana je ljubljena. Sicer pa je že kot AGRFT-jevec prejel študentsko Prešernovo nagrado za Vladimirja v Beckettovem Čakajoč Godota. Dobil je tudi zlato ptico, Severjevo nagrado in Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada za vlogo Jana v filmu Rdeči boogie ali kaj ti je deklica (režiserja Karpa Godine), bil je igralec leta na Tednu domačega filma v Celju za vlogo Ota Kerna v filmu Odpadnik režiserja B. Šprajca in za isto vlogo je prejel še nagrado cesarja Konstantina na festivalu Filmski susreti Niš). Med drugim je prejel še Sterijevo nagrado na novosadskem gledališkem festivalu za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja. In kar osemkrat je dobil Borštnikovo nagrado za različne vloge: Jurij v Šeligovi Svatbi; Robespierre v Dantonovem primeru dramatičarke Stanislawe Przybyszewske in Vaeinaemoeinen v Kalevali Daneta Zajca; Puntil v Brechtovem Gospodu Puntilu in njegovem hlapcu Mattiju; Schlom Herzel v Taborijevem Mein Kampfu; Kantor v Cankarjevem Kralju na Betajnovi; Polonij v Shakespearovem Hamletu; Jack v McPhersonovem Jezu; Porfirij Petrovič v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega in A. Wajde. Krona vseh njegovih gledaliških nagrad pa je nedvomno Borštnikov prstan, ki so mu ga na največjem slovenskem gledališkem festivalu podelili leta 1996, in sicer kot najmlajšemu igralcu doslej - pri 47 letih.

Rodil se je leta 1949 v Slovenj Gradcu, v gimnazijo je hodil na Ravne na Koroškem. Potem je prišel na študij v Ljubljano in ostal. "Igralstvo je zasvojenost. Tudi način življenja, predvsem zato, ker moraš biti človek, ki lahko živi nekako neredno, ki nima vnaprej določenega urnika. To pravzaprav najbolj prizadene (mojo) družino," je nekoč dejal. A družina mu očitno ostaja zvesta: žena Ana mu je rodila Evo, ki je danes pravnica, Roka, ki je podjetnik, Toma, ki je šel po očetovih stopinjah in je zdaj (honorarni) dramski igralec v ljubljanski Drami, kjer je že igral v dveh predstavah, ter najmlajšega Žana, ki ga menda ravno tako zanima igralski poklic, je pa sicer tudi uspešen sabljač.