Dvignjen palec

Težki dnevi so za nami, na najnižjo raven bivanja pa je nemalo koga v četrtek spravil Athletic Bilbao z domačim porazom proti Zorji. Naj ob tem navržem opazko glede vedenja nogometašev dandanes generalno. O dvigovanju palca soigralcu govorim. Čakaš, da bo dotična ekipa zadela gol, ker si pač stavil, da bosta obe ekipi zadeli, ali pa si igral na več golov. A gol se ne zgodi. Namesto tega opazuješ serijo napačnih podaj in neuspešnih poskusov, nemoč in impotenco. In če pri tem človeka lahko kaj dokončno iztiri, so to dvignjeni palci v znak odobravanja. Tip poda podajo, ki je pravzaprav neuspešna in se iz nje vnovič nič ne zgodi, njegov soigralec, torej ta, ki mu je bila namenjena, pa namesto da bi na kolega pobesnel, ker je podal kanček narobe, dvigne prst, češ: »V redu je, super si mislil?« Kakšen super?! Super je samo gol. Vse drugo je brez veze. In če je kaj značilnost tega tako imenovanega modernega nogometa, so to ti palci. Obup. Več kot očitno jim nihče ni povedal šale o Muju in Hasu, ko sta šla v Meko, pa se je Mujko zbudil malce bolj pozno in na prizorišču v eni od neštetih vrst za kosilo zagledal Hasketa, ki je bil tik pred tem, da dobi obrok. »Boš vzel tudi zame?« mu je zavpil, v odgovor pa doživel zgolj dvignjen palec. Češ, v redu je. A kolega se je vrnil zgolj z enim obrokom in Mujko ga je vprašal: »Zakaj nisi vzel še zame, če si rekel, da boš?« »A to misliš?« je odgovoril Hasko. »Veš, nisem ti smel na svetem mestu pokazati srednjega prsta, pa sem ti palec.« Malce daljši ogorčen uvod je bil tokrat. Brez zamere. Kaj se nam obeta v prihodnjem ciklusu?