Oboje je hudo, suša in moča. Moj nono je nekoč rekel, da voda vzame vse, suša pa vsaj malo pusti. Saj res, kaj je slabše? Če gledamo samo s stališča rastlin, je voda res vir življenja, a tudi vir raznih bolezni, ki jih je v suhem vremenu precej manj. Po radiu sem slišal, da je bilo letos zelo malo krompirjeve plesni. In paradižniki na mojem vrtu, ki so ponavadi avgusta slej ko prej počrneli, so se letos zelo dobro držali. Suša rastline res prizadene, izčrpa, marsikaj se posuši, a včasih niti sam ne morem verjeti, kako nekatere preživijo v hudi vročini in suši. Precej bolj vzdržljive so od nas. Pa ne mislim ravno na kaktuse…
Kadar govorimo o izjemnih vremenskih razmerah, so seveda te izjemne le za nas, ki smo navajeni, prilagojeni na »normalne« vremenske razmere. Ampak takih skoraj ni – saj pravijo, da se podnebje ves čas spreminja, ne? Ne bodimo sarkastični. Podnebje se spreminja počasi, in kadar se življenjske razmere dovolj spremenijo, začnejo nekatera živa bitja umirati, izumirati. Zakaj bi bil človek izjema? Res si znamo pomagati, si ustvarjati oziroma izboljšati in prilagoditi življenjske razmere marsikje, kjer za nas niso ugodne. Vendar gre to le nekaj časa oziroma do določene meje. Potem pa nismo več tako vsemogočni in postanemo ranljivi otroci narave.
Po svoje je paradoksalno, da več ko naredimo za to, da bi bili manj odvisni od narave, bolj postajamo odvisni od nje. Tudi vreme spada sem zraven. Kar poglejte: včasih ljudje niso imeli pojma, kakšno vreme jih čaka naslednji dan. Ali pa že kar tekoči dan. No, seveda so lahko kaj predvideli s pomočjo, na primer, krajevnih vremenskih znakov, pojavov. Pa so spremenljivemu vremenu prilagajali svoj način dela. Danes imamo dokaj natančne vremenske napovedi, a smo svoje dejavnosti časovno tako natrpali ali pa nas vežejo časovni roki, do katerih moramo svoje delo dokončati, da smo kljub temu v težavah in nekako po tihem pričakujemo, da bodo vremenske napovedi skorajda po malem vplivale na vreme.
A do tega je (na srečo) še daleč, če se bo sploh zgodilo.
