Letošnjo gledališko sezono so v ljubljanski Drami posvetili 150. obletnici ustanovitve Dramatičnega društva, pri čemer so program v celoti sestavili iz slovenskih dramskih besedil. »V tem ni nobenega narodnobuditeljskega namena,« pojasnjuje ravnatelj Igor Samobor. »Želimo pa se pokloniti poti, ki jo je v tem stoletju in pol prehodilo slovensko gledališče, se ozreti na nekatera ključna besedila, jih znova prebrati in uprizoriti skozi današnje oči.« Prav Dramatično društvo v Ljubljani je bilo namreč začetnik profesionalnega gledališkega udejstvovanja pri nas; kot poudarja Samobor, je »vse, kar se danes v gledališču počne«, nekako nasledek tradicije, ki se je začela vzpostavljati z njim.
Naravnost h koreninam
Kot uvodno predstavo sezone bodo nocoj v Mali drami premierno uprizorili komedijo Županova Micka Antona Tomaža Linharta, sicer sploh prvo posvetno gledališko igro, napisano v slovenščini. Prvič je bila uprizorjena leta 1789 in je vse od takrat stalnica tukajšnjih odrov. Režiral jo je Luka Martin Škof, ki je to besedilo nekoč že postavil, a nato ugotovil, da je s tem, ko ga je poskušal aktualizirati, naredil več škode kot koristi. Zato je tokrat ubral spoštljivejši odnos in se odločil za postavitev integralnega besedila. Kot dodaja dramaturg in lektor uprizoritve Aljoša Dobovišek, so v predstavi uporabili »Linhartov jezik«, nekakšen preplet njegove rodne gorenjščine in takratnega knjižnega jezika, zasnovanega na prvinah dolenjščine.
»Čeprav je besedilo dolgo le 37 strani, je za uprizarjanje zelo zahtevno,« meni igralka Nina Valič, ki bo odigrala Micko. »Mislim pa, da je režiserjeva zamisel, da uprizoritev zasnuje kot nekakšno ogledalo predstav tistega časa, zelo obetavna – navsezadnje se ves zaplet v igri zgodi zato, ker Micka ne zna brati.« Uroš Fürst, ki igra župana, torej Mickinega očeta, pristavlja, da so predlogi, ki po več kot dveh stoletjih morda deluje kot nekakšna »papirnata norma«, s študijem vdahnili miselnost, ki bi jo lahko označili kot »značilno slovensko«, v njej pa odsevata zdrava kmečka pamet in notranji ponos.
Novi premisleki in pomeni
Jutri bo na velikem odru sledila še premiera Cankarjevih Hlapcev, katerih režijo je prevzel nekdanji ravnatelj Janez Pipan, ki se tako po daljšem premoru vrača v Dramo. Drzno besedilo, napisano leta 1909, je bilo zaradi politične neprimernosti dolgo prepovedano; prvič je bilo uprizorjeno šele leta 1919, torej po Cankarjevi smrti. Kot ugotavlja Samobor, je Pipan ustvaril neke vrste priredbo, kompleksno raziskavo Cankarjevega dela, nabito s pomeni in novimi premisleki. Ob tem je režiser komentiral, da posebna aktualizacija Hlapcev niti ni potrebna, saj je njena vsebina vselej aktualna; kot osrednjo os drame je Pipan navedel soočenje intelektualca s splošno vladajočo zavestjo oziroma ljudstvom, ki pa ni tisti »narod, ki si bo pisal sodbo sam«, temveč jo vse bolj želi pisati – drugim. »Človek razuma, kritični posameznik, ki družbi kaže ogledalo, danes izginja iz javnosti, sodobni čas pa se mu je zlahka odpovedal.«
Kot učitelj Jerman bo v predstavi, katere zasedba šteje skoraj 30 nastopajočih, igral Marko Mandić. »V užitek mi je bilo na novo odkrivati to besedilo, ki ga skozi nekakšen splošni kolektivni spomin vsi nosimo v sebi, saj je mnogo stavkov in fraz iz njega že tako rekoč ponarodelih. Zato je bil za nas velik izziv, kako te vsebine na novo premisliti in uporabiti.«
