Ni malo, prav veliko pa tudi ne! To bi bil še najustreznejši komentar dejstva, da je imel Festival svetovnega gledališča v Zagrebu tudi letos na programu le štiri predstave in da je njegova odmevnost vse manjša. Prireditev se ne hvali več s tem, da z gostovanjem predstav in njihovih ustvarjalcev postavlja glavno mesto Hrvaške na svetovni gledališki zemljevid, zdi pa se, da tudi ne pričakuje več, da bodo gledalci ob videnem vsako leto navdušeni. Skratka, festival ima po petnajstih letih še vedno pravico do obstoja, vendar bolj kot dogodek, prilagojen »razmeram trga« oziroma tistemu, kar Zagreb na tem gledališkem oziroma kulturnem zemljevidu sveta pač pomeni.
Bled odsev nekdanjega
Štiri predstave različnih pristopov in poetik sicer niso imele kakšnega skupnega imenovalca. Odprtje je – tako kot že na festivalu Mladi levi pred dvema letoma – pripadlo brazilski produkciji Kaj pa, če so šle v Moskvo? režiserke Christiane Jatahy. Ta je Tri sestre Čehova posodobila s tehnologijo in glasbo, občinstvu pa jih je poskusila približati tudi skozi dva podobna, vendar kljub temu povsem različna medija. Živa odrska izvedba tako drvi proti konfliktu in tragični razrešitvi, film, ki nastaja z neposrednim prenosom predstave, pa vztraja pri osebnih napetostih in igralskih finesah.
Rezo Gabriadze, ki je zagrebško občinstvo leta 2004 očaral z nepozabno lutkovno igro Bitka za Stalingrad, pa je ob letošnjem prihodu na festival svoj ugled nekoliko očrnil. Njegova Ramona je namreč zgolj rutinska predstava, ki več domišljije pokaže s samo zgodbo o dveh zaljubljenih lokomotivah v sovjetski Rusiji kot pa z njeno odrsko konkretizacijo. Da poigravanje z občimi mesti ni nujno banalno, je sicer pokazala slovita Emma Dante z avtorsko predstavo Sestre Macaluso iz leta 2014. Originalen gledališki jezik, ki folkloro režiserkine rodne Sicilije združuje s pristopi sodobnih scenskih umetnosti, je razlog, da je Dantejeva prepoznavna in cenjena. Vendar je predstava o družinskih tragedijah – podobno kot pri Gabriadzeju – kljub svoji privlačnosti le bled odsev nekaterih prejšnjih projektov. Melodično mediteransko prepletanje dobre in zle usode, ki kot na vrtiljaku premetava krive in nedolžne, danes režiserko umešča bolj med prodajalce kiča kot pa med polnokrvne in verodostojne avtorje.
Pogreta juha upora
Z nekoliko manjšo mero pretencioznosti je festival zaokrožil belgijski Collectif Mensuel s simpatično predstavo Blockbuster. Člani skupine proizvajajo zvočno kuliso filma, sestavljenega iz spretno in na trenutke zares duhovito zmontiranih odlomkov iz hollywoodskih uspešnic. V njem je Michael Douglas brezvestni predstavnik globalnega kapitala, ki države sili, da svoje prebivalce spreminjajo v sužnje, Tom Cruise je nesposobni premier ene izmed njih, Sylvester Stallone neumni plačani morilec, pred katerim beži novinarka Julia Roberts, Sean Penn pa vodja globalne protikapitalistične revolucije. Nastopajoči so pri sinhronizaciji natančni, predstava pa resnejše obrise dobi šele na koncu, ko poskušajo prebuditi uporniškega duha tudi med občinstvom – toda ta del je tako prozoren, da na trud in zamisel belgijske ekipe vrže povsem drugačno luč.
Festival svetovnega gledališča je tako ponudil pogreto juho upora brez upora, bodisi družinskega ali političnega. Glede na to, da festival vodita Dubravka Vrgoč in Ivica Buljan, to niti ni presenetljivo: na eni strani je namreč Zagreb z večnim županom Milanom Bandićem, ki prav dobro ve, da občinstvo tega festivala ni njegovo volilno telo, na drugi pa konservativna vlada HDZ, ki ima z naprednimi idejami prav toliko zveze kot s sodobnim gledališčem. V vzdušju, kjer nekdanji kulturni minister, razvpiti Zlatko Hasanbegović, v parlamentu poziva ministrico Nino Obuljen Koržinek, naj Ivico Buljana zaradi udeležbe na protifašističnih protestih razreši s položaja direktorja Drame zagrebškega HNK, kaj več verjetno niti ni mogoče. In mogoče je program brez pravih izzivov, vprašanj in odgovorov tudi napotek občinstvu, naj vznemirljivo in tvegano gledališče raje išče drugje.
