Jubilejna Dnevnikova nagrada, ki jo je naša medijska hiša že trideseto leto po vrsti namenila najbolj opaznemu umetniškemu dosežku prejšnje sezone na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je ob sinočnji prvi premieri sezone pripadla igralcu Gašperju Tiču za vlogo svetovalca Poldeta v predstavi Svetovalec – Katalog burlesknih dialogov, ki jo je na podlagi istoimenske dramske predloge Mileta Koruna zrežirala Nina Rajić Kranjac. V imenu umetnika, ki je junija tragično preminil, sta priznanje na podelitvi prevzela njegova sinova Gal in Tosja.
Zlitje igralca z likom
»Svetovalec Polde, kot ga je utelesil Gašper Tič, je več kot le naslovni lik, okoli katerega se zgošča kolaž tematsko raznorodnih prizorov, razraslih iz Korunovega dramskega prvenca,« je v utemeljitvi uvodoma zapisala žirija, ki so jo sestavljali Gregor Butala, Tomaž Gubenšek in Vesna Miloševič Zupančič. »Ta metaforična mešanica razumevajočega poslušalca, dobrohotnega znanca in trpko razpoloženega modrijana se v večplastni, do zadnjih podrobnosti izdelani in skozi različne lege prehajajoči igralski interpretaciji vzpostavlja hkrati kot gibalo in odsev te raznoterosti, neulovljiva točka, iz katere raste dogajanje in se vanjo vsakič znova vrača. Zaznamovan z melanholično občutljivostjo za protislovja človeškega bivanja, toda tudi s svojevrstno etično angažiranostjo, se protagonist predstave sprehaja med slehernikom in mojstrom, sprijaznjenostjo in burkaštvom, med skorajda naivnim humanizmom in jedkim komentiranjem sveta; med odrom in življenjem, vlogo ter njenim nosilcem – pri čemer ni prav vselej jasno, kje se konča prva in začne drugi.«
Kot med drugim ugotavlja komisija, je Tič v Svetovalca vnesel obsežno paleto svojega bogatega umetniškega izrazja, izkušenj in nadarjenosti za celostno gledališko snovanje, prežaril pa ga je tudi s subtilnim osebnim premislekom. »Polde, hkrati akter in opazovalec, naenkrat ni več le dramska oseba, ki sogovornikom s komičnimi opazkami ali bizarnimi nasveti pomaga, da ugledajo sebe; iz odrskega vesolja izrašča v avditorij ter kot osamosvojena entiteta skozi nekakšno privilegirano mešanico samoironije in dobrodušnosti podaja roko vsemu človeškemu med nami. To je stvaritev, v kateri se je umetnik popolnoma zlil z likom, da bi skozi njega obenem postal on sam, pri tem pa je v vsej ranljivosti razgrnil različne sloje igralske – in igralčeve – osebnosti.«
Vsestranski ustvarjalec
Gašper Tič sicer ni bil zgolj igralec, temveč vsestransko nadarjen ustvarjalec, ki je med drugim še pisal in režiral, širša javnost pa dobro pozna tudi njegovo delo na televiziji (ki mu je prineslo dva viktorja). Za njegov literarni talent se je v zakulisju gledališča vedelo že leta, saj je s priložnostnimi rimami začinil marsikatero upokojitev, rojstni dan ali novoletno zabavo; večkrat je hudomušne prispevke te vrste zasnoval tudi za katero od predstav, v katerih je nastopal – na primer za komedijo Prevare, pa tudi Svetovalca. Zadnja leta se je vse bolj uveljavljal kot avtor komedij: v Gledališču Koper so tako pred časom uprizorili njegov kabaret Trio, za katerega je lani skupaj z drugimi člani ustvarjalne zasedbe prejel nagrado tantadruj, minulo jesen pa je na odru matične hiše zaživel muzikal Trač, za katerega je napisal libreto in ga skupaj z Jako Ivancem, svojim pogostim sodelavcem, tudi režiral.
Stalni član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega je bil (s krajšim premorom) vse od leta 1997, v tem času pa je v njem ustvaril več kot 60 vlog; pri tem se ni uveljavil zgolj kot nosilec repertoarja in ljubljenec občinstva, temveč tudi kot eden izmed ustvarjalnih stebrov celotne hiše. Za svoje igralske dosežke je bil sicer večkrat nagrajen, med drugim s Severjevo nagrado, Sterijevo nagrado in nagrado ZDUS, prav tako je leta 2002 že prejel tudi Dnevnikovo nagrado. kul
