1. Nadure: Zaradi dolgotrajnega pomanjkanja zdravnikov je veliko zdravnikov prisiljenih opraviti nečloveško število nadur, včasih celo na več delovnih mestih hkrati. Pogosto se opravljene nadure zdravniku ne izplačujejo sproti, pač pa v enkratnem izplačilu. Tako plačilo v določenem mesecu močno odstopa od povprečnih mesečnih prejemkov in daje vtis nenormalno visoke plače.
2. Dodatki: Pri najvišje plačanih zdravnikih gre običajno za starejše zdravnike, tudi mednarodno uveljavljene strokovnjake, ki poleg nadur v okviru zdravniškega dela opravljajo še vodstvene funkcije, raziskovalno delo, mentorstvo in/ali delo visokošolskega učitelja. Pri tem gre lahko tudi za povrnjena sredstva za izobraževanja, ki so sicer redka, a nujna, da lahko ostanemo v koraku s sodobnimi medicinskimi smernicami.
Ob izjemah, ki se uvrstijo na medijske lestvice, pa je realnost popolnoma drugačna. Povprečna neto zdravniška plača z vsemi nadurami in dežurstvi vred znaša 1900 evrov. Začetna plača zdravnika je 900 evrov, plača specializanta 1200–1400 evrov in specialista z desetimi leti delovnih izkušenj 1400–1600 evrov neto. Plače zdravnikov so namreč določene z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in so uvrščene med 29. in 57. plačilnim razredom. Za primerjavo: poslanci so uvrščeni med 55. in 62. plačilnim razredom, predsednik države pa v 65.
Razmere, v katerih delamo zdravniki, najbolje ponazorijo realni primeri:
A. Specialistka družinske medicine, mati majhnih otrok, je bila zaradi pomanjkanja zdravnikov poleg rednega 8-urnega delavnika (od tega je prek 70 ur opravila popoldne) v tistem mesecu dežurna še ponoči in na praznik. V času ambulantnega dela je bila zaradi pomanjkanja zdravnikov kar 160 ur v pripravljenosti za urgentne primere, kar pomeni, da je morala ob nujnem klicu s sestro odhiteti iz ambulante, kljub temu da je ob tem v ambulanti pregledovala bolnike in jih je ob odhodu na teren morala pustiti čakati! Hkrati je opravila še skoraj 20 ur v dodatni ambulanti, ne da bi za to prejela plačilo. Ta specialistka je za približno 200 ur, ki jih je posvetila svojemu delu in so bile finančno ovrednotene, prejela 2018 evrov neto izplačila v tistem mesecu, kar znaša 10 evrov na uro.
B. Z naslednjim primerom predstavljamo delo in prejemke subspecialista z 20 leti delovnih izkušenj na svojem področju, ki edini v Sloveniji opravlja določene posege. Uvrščen je v za zdravnike najvišji, to je 57. plačni razred. V tistem mesecu je prejel v povprečju 14 evrov neto na uro, opravil je veliko število nadur, ob tem je zaradi pomanjkanja zdravnikov še nadaljnjih 100 ur ostal v pripravljenosti za bolnike z življenje ogrožajočimi bolezenskimi stanji. Za svoje mesečno delo je prejel približno 3800 evrov neto, kar je nekaj manj kot 7000 evrov bruto. Ta zdravnik v enem mesecu opravi toliko ur, kot bi jih ob običajnem 40-urnem delavniku opravil v mesecu in pol, kar pomeni, da v 30 letih delovne dobe opravi za dodatnih 15 let dela, pri čemer seveda do višjih zneskov pri pokojnini ni upravičen.
Pri tem opozarjamo, da veliko število opravljenih ur na več deloviščih hkrati za večino zdravnikov ni svobodna izbira, saj gre za izredno naporno, zahtevno in izčrpavajoče delo. Obstajajo omejitve, koliko naj bi delali, vendar se te omejitve ne morejo upoštevati. Mladi zdravniki si želimo, da se to področje uredi. Zdravstveni sistem, ki sloni na plečih izčrpanih zdravnikov, ni dober ne za bolnike ne za zdravnike. Za reševanje omenjenih težav je ključno zlasti zaposlovanje zdravnikov in ustvarjanje pogojev za delo, ob katerih naši mladi zdravniki ne bodo množično bežali v tujino. Za to potrebujemo podporo politike in širše javnosti. Le tako bomo lahko bolje poskrbeli za varnost in zdravje bolnikov in nas samih.
Anita Dobrovolec in Lea Bombač sta prispevek napisali in podpisali v imenu skupine Mladi zdravniki Slovenije.
