"Naš cilj je nadoknaditi izgubo, ki je nastala v letih, ko so naše plače stale, medtem ko je država postajala vse bogatejša, povprečna plača pa je naraščala. Ne zahtevamo nič nemogočega, denar lahko država zelo lahko najde znotraj zdravstvenega sistema," je povedal Kuštrin. Kot je opozoril, se razmerje glede na povprečne plače, ki je trenutno okoli 1 proti 2,3, bliža razmerju, ki je leta 1996 privedlo do stavke. Hkrati je sedanje razmerje za 30 do 40 odstotkov nižje od razmerja iz leta 2000.

Kuštrin je ugotavljal, da pri pogajanjih, ki tečejo že od leta 2002, za zdaj ne more obljubiti, da se bodo uspešno končala, čeprav "druge poti skoraj ne vidi": "Mislim, da ni vlade, ki bi bila tako lahkomiselna, da bi zdravnike pustila v sedanjem položaju. To bo povzročilo erozijo zdravstvenega sistema in najkrajšo bodo potegnili bolniki." Kot je dejal, je, če ne bodo uspešni, na voljo le nekaj možnosti: lahko ne storijo ničesar in zgolj tarnajo, lahko stavkajo ali pa tudi izstopijo iz javnega sektorja in ustanovijo skupinske prakse. "Vse to se da, nekaj podobnega poskušajo revmatologi," je ugotavljal Kuštrin in dodal, da so trenutno vse poti odprte. Po njegovem bi moralo zdravstveno politiko voditi ministrstvo za zdravje, ne pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kot se dogaja zdaj.

Na pogajanjih se bodo med drugim zavzeli tudi za diferenciacijo med zdravniki, saj za posebno zahtevna dela z razpisi ni več mogoče dobiti ljudi, ki bi jih opravljali. Pri plačilu naj bi tako upoštevali, kako dolga je bila specializacija, diferenciacija pa naj bi izhajala tudi iz pred leti narejene analize obremenjenosti delovnih mest. Ta med najbolj obremenjene med drugim prišteva operativne in urgentne zdravnike, anesteziologe, intenziviste, invazivne zdravnike, patologe, radiologe in zdravnike, ki delajo z "zelo okuženimi" ali duševno motenimi pacienti.

Kuštrin, ki je na novinarski konferenci ugotavljal, da je zdravnikov premalo in da so njihove obremenitve vse večje, je spomnil tudi, da so s takšnimi opozorili vedno kazali na nekoga, ki morda "naredi trikrat manj kot drugi". Kot pravi, pa je zdravnik v takšnem primeru morda manj kriv od svojega nadrejenega, ki mu to dovoli, čeprav je dolžan delo primerno razporediti. Da bi lahko marsikaj popravil že boljši zdravstveni menedžment, kaže tudi podatek, da so v izolski bolnišnici v nekaj letih ob istem programu ter istem številu zdravnikov in medicinskih sester zaposlili okoli 150 nezdravstvenih delavcev (ob tem pa se od zdravnikov pričakuje, da so racionalni pri terapiji in diagnostiki). Takšne očitke bi sicer lahko naslovili na večino zdravstvenih zavodov, pravi Kuštrin.