Raay, slovenski komponist in producent pop glasbe, se te dni začenja prebijati v svet s »polno podporo«. Uspelo mu je namreč skleniti pogodbo z založbo Warner music, poleg Universala in Sonyja eno največjih svetovnih založb.
Pesmi, s katero se podaja v tekmo, je naslov Diamond Duck. Diamantna raca? Hitra poizvedba navrže, da gre za izraz iz kriketa, torej športa, o katerem v naših krajih malokdo ve kakšno malenkost, pomeni pa popoln polom igralca, ki s kijem poskuša odbiti žogico. Diamond Duck je igralec, ki ga nasprotna ekipa izloči iz igre, ne da bi mu uspelo s svojim odbijanjem doseči vsaj eno točko. Gre torej za kriket pesem? Avtor ambicioznega napeva pojasnjuje: »Gre za pesem o pohlepu, v angleščini se uporablja izraz 'golden goose'. Američani so nad izrazom 'diamond duck' navdušeni. Pravijo, da je nekaj novega. Da obstaja izraz pri kriketu, nisem vedel. Vendar je to svetovno!« je nad dodatnim pomenom refrena navdušen avtor, čeravno v kontekstu kriketa. Refren komada »We don't need no diamond duck« dejansko pomeni, da ne potrebujemo zgub. Kar pa ni nujno antipohlepna trditev.
Raay in njegova partnerica Marjetka, ki je komad odpela, nobeden od njiju pa se ne pojavi v spotu, gresta torej v svet. »Dejansko gre za rezultat večletnega delovanja, tudi na Japonskem, kjer je bila najina pesem številka ena na japonski Billboardovi lestvici. Verjetno pa je bil ključen nedavni nastop na konferenci Warner music na Poljskem,« pojasnjuje naš internacionalec.
V zgodovini slovenske popularne glasbe ni bilo veliko poskusov na tujem, predvsem ne uspešnih. Nekaj jih je vendarle bilo, začenši z Ansamblom bratov Avsenik, rekorderji z več kot 30 milijoni prodanih nosilcev zvoka, ki so v tujini nosilce zvoka izdajali predvsem pod okriljem založbe Telefunken in nekaj malega za Koch Records. Obe sta pokrivali predvsem nemški trg, kjer so bili Avseniki najuspešnejši; najbolj razvpit svetovni izvajalec za Telefunken je bil Falco, medtem ko za Petra Maffaya v naših krajih ve malokdo, čeravno je bil na nemškem trgu velika zvezda.
Svetovni uspeh žanrsko omejenih razsežnosti so dosegli tudi Laibach, ki so, potem ko so bili v domovini de facto prepovedani, začeli na tujem in izdajali za več manjših neodvisnih založb, kot na primer za nemško Walter Ulbricht Schallfolien. Konec osemdesetih so jih pod okrilje vzeli pri Mute Records, za katerega delujejo še Depeche Mode, Erasure, Moby, New Order, Nick Cave in Yazoo.
Ne gre pozabiti na didžeja Umka, ki je pregovorno mednarodno usmerjen, čigar glasba je na trg prihajala s posredovanjem raznih založb, na primer Pacha, Pacha, Spinning Records ali Ultra music. Omeniti je treba še Magnifica, ki je leta 2004, z eno leto prej izdano ploščo Export Import, prepričal poslovodje Sony Recordsa, ki so uspešnico Hir aj kam hir aj go razpečevali po vsej Evropi.
Raay pravi, da gre dlje. »Ko sem videl, da smo za september prišli v nabor izvajalcev, ki jih bo Warner promoviral po vsem svetu, na vrhu tega nabora deseterice pa je Ed Sheeran, sem pomislil, da bi se res lahko kaj izcimilo. V vsakem primeru gre za priznanje, ki nama daje nov zagon.«
