A na otočku mnogi še vedno verjamejo, da sta stebrišči slovenske popkulture Kino Šiška in Radio Študent in da so njeno kolektivno nezavedno Buldožer, Pankrti, Laibach in Mojmir Sepe. Ko je tu govora o popularni glasbi, se zato misli predvsem na Dan D, Siddharto, N'toka, Severo Gjurin in Kataleno, in razen dr. Gregorja Tomca, ki že dvajset let prepričuje tukajšnje male bogove, da je slovenska popularna glasba le še ena mnogih nepopularnih umetnosti, ki za preživetje potrebuje podporo države, se vsi bolj ali manj uspešno pretvarjajo, da so naše glasbene zvezde Tomi M., Gregor Skočir in Tokac.
Što se babi htilo, to se babi snilo. Tako si slovensko popkulturo pač rada zamišlja tista peščica ljubiteljev tako imenovane resne kulture, ki redno zahaja v gledališče, gleda art filme in bere romane, spremlja alternativne produkcije in podpira neodvisne scene. Tako bi ona rada videla sebe in družbo, v kateri živi, in tudi ko jo kdo prijazno opozori, recimo Miha Šalehar, da je slovenska popkultura prej Slovenski pozdrav kot Aritmija, v odgovor dobi le seznam razlogov in krivcev za tako katastrofalno duševno stanje večine prebivalstva in za to, da so kot povsod drugod na Balkanu tudi pri nas ljudje podlegli turbo folku.
Ko človek posluša takšna jadikovanja, se mu včasih zazdi, da mnogi resnično verjamejo v to, da so Leo Oblak, Jože Potrebuješ in uredništvo razvedrilnega programa TV Slovenija v nekaj letih nekdaj sofisticirano srednjeevropsko družbo od Ditke Haberl in Majde Sepe pripeljali do Saške Lendero in Wernerja, v dekultuvirani psevdobalkanski svet, v katerem je največja glasbena zvezda Aleš Vovk - Raay, ki ni po mnenju otoških poznavalcev nič drugega kot Damjan Murko s posluhom in glasbeno izobrazbo.
Raay je zato na otočku predvsem simbol vsega, kar je na naši glasbeni sceni narobe, on je namreč prodal dušo Radiu 1, njegova glasba se vrti in je zares popularna, in sploh ni tako čudno, da si včasih kdo kar ne more pomagati, da ne bi tudi javno pokazal, kako zelo mu gre ta tip s frizuro na ježa na jetra. Gal Gjurin je tako nedavno v nekem intervjuju mimogrede navrgel, da z Raayem nimata prav nič skupnega, saj ne opravljata istega poklica. Ker Raay, če prav razumem, ustvarja glasbo, ki je množicam všeč, Gal pa takšno, ki bi jim morala biti všeč, a jim iz že omenjenih razlogov ni tako zelo.
Kar je seveda navadna nestrpnost, ki pa si jo slovenski glasbeniki v obračunavanju s svojimi popularnejšimi kolegi radi privoščijo, saj nočejo razumeti, da je konkurenčna prednost Raaya zgolj to, da kot večina poslušalcev naših radijskih postaj, tistih, na katerih bi se tako zelo želeli vrteti vsi naši gali, tudi sam izhaja iz okolja, kjer v osemdesetih ni bilo ne panka, ne novega vala, ne NSK-ja.
Raay namreč iskreno prizna, da je odraščal ob poslušanju Helene Blagne, Danijele in Magazina, v okolju, kjer se je Siddharti reklo Atomik Harmonik, Laibachom Avseniki, Lačnemu Franzu pa Čuki, in kjer je bil Tomaž Pengov v najboljšem primeru Alfi Nipič, še raje pa Brendi.
In ne, tega okolja niso ustvarili ne Leo Oblak, ne Jože Potrebuješ, ne uredništvo razvedrilnega programa TV Slovenija, oni so mu le dali glas, oni so širne ljudske množice le vprašali, kaj si želijo, in jim to z veseljem (in s pomočjo nemških algoritmov) tudi ponudili. To pa se, če se ne motim, imenuje kapitalizem. Jebiga, drugovi muzičari, dobili ste što ste tražili.
Da si ljudstvo ne želi kvalitetnega popa, ampak se zadovoljuje s cenenim podalpskim turbo folkom, pa res ni kriv Raay. On je le raje uspešen poslovnež kot neuspešen razsvetljevalec nerazsvetljenih množic. In tudi če ne bi bilo Lea Oblaka, bi že kdo drug tingl tangl ljudstvu prodajal tingl tangl zabavo po tingl tangl pravilih, saj nima naš sistem prav nobenih težav z izumljanjem moralno sprevrženih in s politiko povezanih racmanov.
Naši popularni glasbeniki bi zato, namesto da sanjajo o kvotah (ki bi jih, mimogrede, naše radijske postaje že sedaj dosegale, če bi le Joletu in Zečiću podelili že davno zasluženo častno državljanstvo), morali razmisliti o tem, kaj pomeni to, da se je Raay s svojim evrovizijskim komadom globalni popkulturi in glasbenim trendom približal bolj, kot so se oni kdajkoli. Morda bi naposled le spoznali, da je turbo folk zmagal in da smo ostali lahko kvečjemu hvaležni za svoje otočke nezasedenega ozemlja.
Nocojšnji uspeh Maraaye bi bil lahko v tem pogledu dobrodošla streznitev in morda bi končno prenehali poslušati pravljice o tem, kako je treba ljudstvu pojasniti, da si bolj kot Raaya želi poslušati Neisho in Guštija. »Recite narodu da se javnost buni,« je nekoč pel Štulić. Morda je čas, da gali dojamejo njegovo ironijo.
