Medtem ko je Slovenija na Kongresnem trgu pozdravljala zlate košarkarje, je Igor Bavčar, tudi sam košarkarski navdušenec, potihoma odšel na prestajanje zaporne kazni na Dob. Brez dvoma je svojo odločitev prej dobro premislil. Kot dober kombinatorik je verjetno dojel, da je izčrpal vse pravne možnosti za to, da bi se izognil prestajanju zaporne kazni, čeprav bo – tudi o tem ne more biti dvoma – v zaporu in po njem še naprej dokazoval, da tisto, kar je zagrešil v Istrabenzu, ni kaznivo dejanje. Kot nekdanji politik in vešč komunikator pa je vedel, da je od zmage evforična Slovenija najboljše skrivališče za njegovo pot na Dob: brez nadležnih kamer in mikrofonov, brez privoščljivosti in brez patetike.
Bavčar se je torej tiho umaknil v zapor, morda velja celo pripomniti, da je vanj pobegnil. Kajti z neumornim pritoževanjem, še zlasti pa s tem, ko je po pravnomočno...