Delo z Vio Negativo je pustilo močan pečat v načinih, kako danes delam in razmišljam o gledališču. Glede na to, da se nikoli nisem formalno gledališko izobraževala, mi ta leta, ko sem delala s skupino Via Negativa, pomenijo neke vrste šolo, in to najboljšo, kjer lahko eksperimentiraš in dobiš iskren odziv ter podporo sodelavcev. Delo je bilo analitično in z materiali smo delali na zelo pragmatičen način. Še danes delam tako, da imam do materiala čustveno distanco in ga štejem za vseskozi spreminjajoč se proces.
Na CoFestivalu bomo lahko gledali vaše delo Zlivanje, kjer spajate fizično telo z virtualnimi podaljški s prenosnega računalnika. Lahko danes telo sploh še mislimo brez tehnoloških protez? Kaj to pomeni za ustvarjanje in recepcijo gledališča in plesa?V Zlivanju igra ekran vlogo nekakšne luknje, izdolbene v realnost. Okvir te pravokotne vdolbine ločuje dva popolnoma različna prostora – fizičnega in virtualnega. Navadno se ljudje osredotočajo samo na ekran in njihova pozornost ni usmerjena k fizičnemu prostoru okoli njega. Z Guiseppejem Chicom sva želela ustvariti pogoje, ki bi prisilili gledalce, da razporedijo svojo pozornost na oba sistema percepcije in ne razlikujejo več med tem, kaj je »znotraj« in kaj »zunaj«. Ta zameglitev mej je tudi izkušnja tistih, ki velik del svojega dneva preživijo pred računalniškim ekranom, se z njim pogovarjajo, pišejo nanj, se učijo z njega. V tem smislu to ni predstava o podobi na ekranu, ampak o narativih, ki jih ta omogoča. Vse videe sva našla na youtubu, njihove vsebine segajo od banalnih vsakodnevnih situacij do obsesivnih fetišističnih obnašanj. Na neki način lahko vsakega od njih vidimo kot povabilo k premišljevanju o tem, kaj svet izbira in snema kot svojo zgodovino in kulturo v tem sedanjem trenutku. Predstava poskuša ponuditi vpogled v naraščajočo vlogo digitalnih orodij pri samonaracijah, ki so del kolektivne zbirke naše vednosti in domišljije.
Ta precej resna vprašanja obravnavata z veliko humorja. Kakšno pozicijo v vajinem delu zaseda humor?Humor je v najinem delu primerljiv s sredinskim igralcem v nogometu. Dober je v hitrem premikanju sem ter tja, se ne ozira na meje, blokira napade, odpira priložnosti in ohranja žogo v akciji. Po navadi je to igralec, ki v najinih predstavah preteče največje razdalje.
Predstava, s katero se predstavljata pri nas, gostuje v mednarodnem prostoru že šesto leto, kar je velika redkost. Kako se je delo v tem času razvijalo ? Se je njegova recepcija v tem času spreminjala?Premiera je bila že leta 2011, a je predstava končno obliko dobila šele dve leti pozneje, ko je že gostovala. Iskala sva nove in nove videe ter v skladu s tem na novo razporejala predstavo. Predstavo igrava v teh različicah – francoski, angleški in italijanski – in dvajset odstotkov videov se v teh različicah razlikuje. Čeprav sva delo predstavljala pred zelo različnimi občinstvi v Evropi, Latinski Ameriki in Aziji, je bil odziv precej homogen. Razlog je najbrž v dejstvu, da ekrani na naš um in telo delujejo na enak način ne glede na to, kje živimo.
Veliko nastopate in delate v tujini. Kje je danes najboljše mesto za ustvarjanje in prisostvovanje predstavam sodobnega plesa?Najboljši kraj za ustvarjanje predstav ni nujno najboljši kraj za spremljanje plesa. Zdaj denimo se za evropski sodobni ples zelo zanimajo novi kulturni centri na Kitajskem in Tajvanu. Ponujajo pogoje za ustvarjanje v svežem in še nekontaminiranem kontekstu. Razmere pa se zelo hitro spreminjajo, odvisno do politične in ekonomske klime. Menim, da je najboljše mesto za ustvarjanje umetnosti in tisto, kamor je dolgoročno vedno vredno vlagati, brezmejno ozemlje domišljije. Če se počutiš ujetega na svojem lastnem ozemlju, si na youtubu lahko vedno sposodiš domišljijsko ozemlje koga drugega.
