Kljub najmanjši možni zasedbi – naslovno vlogo igra producent predstave, vodja Teatra VeRRdi, sicer pa igralec Zagrebškega lutkovnega gledališča Juraj Aras, Desdemona je Hrvojka Begović, kot zbor pa predstavo vodi kar režiser sam – uprizoritev nakazuje osnovne parametre Pakovićevega razumevanja gledališča kot dejavne sile, ne pa zgolj ogledala družbe. Namerno skrajna konstrukcija Shakespearovih motivov poskuša skozi vrhunec evropske kulturne zapuščine pokazati na največji današnji problem te iste Evrope: na bližnjevzhodne in afriške emigrante. Učinkoviti sklep, v katerem se Othello obleče v kletko iz rezilne žice, je poslednji dokaz njegove podložnosti pravilom gospodarjev, takratnih ali današnjih.
Tudi če bi poznali samo to njegovo predstavo, bi bil Paković zanimiv ustvarjalec; je tudi gledališki kritik in kolumnist beograjskega časopisa Danas ter hkrati še prozaist in pesnik, toda predvsem je – in to ne le po formalni izobrazbi – gledališki režiser. Z udejstvovanjem na tako različnih področjih, ki so včasih celo v nasprotju interesov, vzdržuje kondicijo, ki jo potrebuje ne le za ohranjanje ritma, temveč tudi za ohranjanje forme za sodelovanje v lastnih odrskih projektih. Kajti Paković pogosto, v zadnjem času pa pravzaprav praviloma, tudi nastopa v svojih »prikazih«, s čimer obnavlja tradicijo avtorja, ki od drugih ne želi zahtevati več kot od samega sebe.
Brez igre
V svojih predstavah sicer ne poskuša »igrati«, vendar tega pravzaprav ne počnejo niti drugi v njegovih skrbno izbranih (ali pač po nuji sestavljenih) zasedbah. Glede na to, da gre – delno po lastni odločitvi, delno zaradi kulturnopolitičnega konteksta – vselej za projekte, ki nastajajo v neinstitucionalnih okvirih, na primer v beograjskem Centru za kulturno dekontaminacijo ali Študentskem kulturnem centru v Novem Sadu, ima običajno opraviti z motiviranimi sodelavci, ki vedo, s kom in zakaj nekaj delajo. Navsezadnje naslovi, kot so Ibsenov Sovražnik ljudstva kot Brechtov učni komad, Enciklopedija živih – umetniška intervencija v srbski in kosovski stvarnosti, Filozofija palanke – Božični oratorij za Radomirja Konstantinovića, Ubiti Zorana Đinđića in Don Kihot ali kaj so danes mlini na veter in od kod veter piha, že sami po sebi govorijo o tem, za kakšno vrsto – ne samo umetniškega – angažmaja gre, ko se nekdo odloči za sodelovanje s tem režiserjem.
V osnovi Pakovićevega dela je očitno predvsem Brecht s svojim epskim gledališčem, vendar ne kot nekakšna marketinška nalepka, temveč tudi kot tisto, kar stoji za samimi ustvarjalnimi postopki in željo, da se »svet ljudi pokaže takšen, kot je v resnici«. Umetnik verjame tudi v drugi del Brechtovega stiha, ki pravi, da so svet ustvarili ljudje in da ga lahko torej tudi spremenijo.
Enako velja za dramatiko, iz česar izvira tudi potreba, da bi Ibsena razložili do zadnje podrobnosti; da bi pokazali, da je sobivanje Albancev in Srbov mogoče; da se vsi pretvarjajo, da ne vedo, kdo je v resnici ubil srbskega premierja; in da nas vse, pa ne le zadnje čase, sistematično strašijo z idejo o poplavi tujcev te, one ali katere koli vrste.
Didaktičnost
Tisto, kar Paković v tem primeru dodaja Brechtu, pa je didaktični pristop, zaradi katerega večkrat zavzame pozicijo tolmača ali vodiča skozi predstavo. Včasih kot prerok, pogosteje kot učitelj, vedno pa kot angažiran analitik in spreten predavatelj: Paković uporablja dialektiko, ki ni skrita v besedilu drame, temveč v njegovi lastni prisotnosti, v izrazu, ki je vsiljen vsebini, a ji obenem pomaga. Z močjo tolmačenja vodi občinstvo, da bi gledalci ponovno sprejeli gledališče kot osebno analitično sredstvo, ne le kot kolektivno estetsko doživetje. Zato se mora Paković izpostavljati kot strelovod, biti sam v višavah in podvržen nenehnemu tveganju, tudi tveganju padca v prepad solipsizma.
